Vključevanje slovenskih civilnodružbenih organizacij v oblikovanje javnih politik Evropske unije

Civilnodružbene organizacije predstavljajo vez med javnostjo in odločevalci. Stališča in mnenja javnosti posredujejo odločevalcem in na ta način skušajo vplivati na oblikovanje novih politik ter reševanje obstoječih javnopolitičnih problemov. Slovenske civilnodružbene organizacije so praviloma aktivne predvsem na nacionalni ravni. Stiki s predstavniki EU institucij so prej izjema kot redna praksa. Glede na to, da je Slovenija EU država članica že 15 let in da evropska zakonodaja velja tudi za slovenske državljane, je pomembno, da so naši interesi predstavljeni tudi, ko gre za sprejemanje novih politik na EU ravni.

Meta Novak in Damjan Lajh v članku »The Participation of Slovenian Civil Society Organisations in EU Policymaking: Explaining their Different Routes«, objavljenem v Journal of Contemporary European Research pokažeta, da to še ne pomeni, da se te organizacije ne zanimajo ali vključujejo v oblikovanje EU politik. Za vključevanje v EU politike uporabljajo druge poti, ki zahtevajo manj resursov in si jih organizacije lažje privoščijo. Tako se slovenske civilnodružbene organizacije po eni strani vključujejo v fazo oblikovanja stališča Republike Slovenije do predloga nove evropske zakonodaje. V kontaktu z nacionalnimi odločevalci skušajo sooblikovati stališče Slovenije, ki je pozneje del pogajanj v Svetu Evropske unije. Po drugi strani pa se slovenske civilnodružbene organizacije aktivno vključujejo v EU krovne organizacije. S članstvom v evropskih krovnih organizacijah nacionalna organizacija ne dobi zgolj informacij o politikah, ki se sprejemajo na EU ravni, ampak jim tudi prepusti lobiranje in zagovarjanje skupnih stališč pred evropskimi odločevalci.

Neposredno lobiranje EU političnih institucij je namreč zelo zahtevno. Evropski odločevalci so bolj naklonjeni ekonomskim združenjem, ker so le-ta navadno bolj profesionalizirana. Razpolagajo namreč z več viri, boljšim strokovnim znanjem ter večjim številom zaposlenih, ki se lahko posvetijo zagovorniškim aktivnostim. Prav tako so EU institucije bolj naklonjene EU krovnim organizacijam. EU krovne organizacije imajo navadno za člane nacionalna združenja. Več članov kot jih organizacija ima, bolj je prepoznana kot reprezentativna v očeh EU odločevalcev. EU institucije se morajo v tem primeru posvetovati s predstavniki le nekaj krovnih organizacij namesto s številnimi nacionalnimi organizacijami. Za nacionalne organizacije je dostop do EU odločevalcev težje dosegljiv. Predvsem organizacije v Sloveniji so omejene s številom zaposlenih. Veliko organizacij ima le po enega zaposlenega, ki tako ne zmore slediti politikam tako na nacionalni kot evropski ravni. Po drugi strani pa je lobiranje v Bruslju tudi finančen zalogaj. Cene letalskih vozovnic so velik finančen strošek, hkrati pa aktivno vključevanje v EU politike pomeni pogoste obiske v Bruslju. Pri lobiranju EU politik so tako navadno bolj uspešne organizacije, ki imajo sedež tudi v Bruslju. Od slovenskih organizacij je edina, ki ima sedež v Bruslju, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje.

Ugotovitev, da se slovenske civilnodružbene organizacije kljub oviram vključujejo v oblikovanje EU politik je tako dobrodošla. V prihodnje bi morale slovenske organizacije še bolj izkoristiti alternativne poti za zagovarjanje svojih stališč pred EU institucijami. To predvsem pomeni aktivno članstvo v EU krovnih organizacijah ter ne zgolj prevzemanje stališč EU krovnih organizacij ter večje vključevanje slovenskih civilnodružbenih organizacij v oblikovanje nacionalnega stališča do predloga evropske zakonodaje. Javnost je sicer pogosto izključena iz procesov oblikovanja nacionalnega stališča. Opazne so sicer težnje posameznikov, ki si prizadevajo za večje sodelovanje civilne družbe in državnih akterjev pri pripravi nacionalnih stališč, vendar je tu še veliko prostora za izboljšave.

Meta Novak