V središču prizadevanj Evropske unije za zaščito evropskega naravnega kapitala: politika zelenih infrastrukturnih rešitev v urbanih okoljih



  1. oktober 2019


Okoljska kriza, ki je posledica desetletnih praks onesnaževanja okolja, siromašenja zalog
neobnovljivih virov, uničevanja naravnih habitatov ter biotske raznovrstnosti, danes predstavlja
enega večjih izzivov političnega spektra, ki se nanj odziva s spodbudami k trajnostnemu razvoju,
varstvu okolja in bivanju v sožitju z naravnimi zmožnostmi.
Pomembnejšo izmed tovrstnih spodbud predstavlja zelena infrastruktura oziroma orodje
Evropske unije za implementacijo naravnih rešitev z okoljskimi, gospodarskimi in družbenimi
koristmi, ki poziva k opustitvi zastarelih infrastrukturnih pristopov, ki so stoletja botrovala
ekosistemski destrukciji in spodkopavala možnosti učinkovitega odzivanja na okoljske
problematike. V sklopu teritorialnega in prostorskega načrtovanja izpostavlja pomembnost
zavedanja, spoštovanja in ohranjanja zdravega okolja ter opominja, da ima človeška družba od
narave mnoge koristi, ki nimajo substituta. Zelena infrastruktura, ki s trajnostnimi rešitvami
pomeni temeljni korak na poti k varovanju naravnega kapitala, se spodbuja in uveljavlja tako na
lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, kakor tudi v ruralnem in urbanem okolju.
Evropska skupnost je v imenu primernega vrednotenja ekosistemskih storitev kot nujnega koraka
na poti prehoda na pametno in trajnostno rast v zadnjih letih oblikovala celovite razvojne
programe, vizije in strategije, ki s pozivanjem k zelenem izvajanju vseh politik, pri katerih se
lahko vsi cilji delno ali v celoti dosežejo z naravnimi rešitvami, poziva k implementaciji zelene
infrastrukture. Izpostaviti velja predvsem leta 2010 sprejeto strategijo gospodarske rasti Evropa
2020 in leto kasneje sprejeto Strategijo Evropske unije za biotsko raznovrstnost do leta 2020 , ki
sta leta 2013 botrovali nastanku krovnega dokumenta zelene infrastrukture, to je Sporočila
Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in
Odboru regij o Zeleni infrastrukturi – izboljšanju evropskega naravnega kapitala. Slednji navaja
temeljna izhodišča strategije za zeleno infrastrukturo v ruralnem in urbanem okolju, vsem
relevantnim ravnem predlaga nujen sveženj implementacijskih ukrepov in spodbuja integracijo
zelene infrastrukture v ključne javne politike, pri katerih lahko zelena infrastruktura znatno
prispeva k doseganju želenih učinkov, predvsem na področju regionalnega in urbanega razvoja,
podnebnih sprememb, obvladovanja tveganj naravnih nesreč, kmetijstva, gozdarstva in
ohranjanja naravnega kapitala. Prav tako načrtuje izboljšanje njenega poznavanja, spodbujanje
zelenih inovacij in zagotavljanje večje dostopnosti priložnosti, ki spremljajo izgradnjo zelenega

infrastrukturnega omrežja, imenovanega TEN-G (ang. Trans-European Network for Green
Infrastructure), ki bo prinesel znatne koristi za zagotovitev odpornosti in vitalnosti nekaterih
najbolj značilnih evropskih ekosistemov ter posledično družbene in gospodarske koristi.
Projekti zelene infrastrukture zahtevajo usklajeno vseevropsko vizijo in ukrepanje, ki v imenu
ohranjanja identitete Evropske unije ter skupne naravne in kulturne dediščine presega nacionalne
meje. Njihova prednostna naloga je v luči populacijske obremenjenosti urbanih območij
spodbuditi vključevanje »zelenih usmeritev« v standardni del razvojnega, prostorskega in
teritorialnega načrtovanja ter razvoja mest držav članic Evropske unije, v celoti opolnomočenega
v nacionalnih politikah. Države evropske skupnosti in lokalne oblasti se zatorej intenzivno
spodbuja, da z makrolokalnimi strategijami izkoristijo priložnosti za razvoj zelene infrastrukture
na lokalni ravni in sledijo prehodu v trajnostni razvoj, ki bo potekal v skladu z upoštevanjem
naravnih zmožnosti.
Valentina Konrad