Uporaba dvojne strategije pri slovenskih interesnih skupinah

Interesne skupine zagovarjajo interese svojih članov in podpornikov ter skušajo vplivati na oblikovanje novih politik oz. ohranitev statusa quo. S članstvom Slovenije v Evropski uniji morajo interesne skupine, če hočejo biti uspešne pri zastopanju svojih interesov, svoje dejavnosti preusmeriti tudi na EU raven. Interesne skupine so tako na nek način prisiljene, da zavzamejo dvojno strategijo in lobirajo tako na nacionalni kot na evropski ravni. Kljub temu, da bi za uspešno uveljavljanje svojih interesov morale interesne skupine dostopati tako do nacionalnih kot do evropskih odločevalcev pa večina organizacij deluje predvsem na nacionalni ravni.

Meta Novak in Damjan Lajh v članku »Entering the Brussels Arena: Slovenian Interest Groups and the Pursuit of a Dual Strategy«, objavljenem v Journal of Southeast European and Black Sea Studies, na primeru slovenskih interesnih skupin ugotavljata, da različni dejavniki določajo, katere interesne skupine so aktivne tako na nacionalni kot na evropski ravni in sledijo uporabi dvojne strategije. Uporaba dvojne strategije je bolj verjetna pri interesnih skupinah, ki zagovarjajo ekonomske interese, imajo večje število zaposlenih, so bolj aktivne na področju lobiranja, delujejo na javnopolitičnem področju, ki je pod pristojnostmi Evropske unije, ter so mlajše glede na leto ustanovitve. Rezultati tako kažejo, da je lobiranje na obeh ravneh resnično bolj zahtevno, saj zahteva več osebja, aktivnosti ter znanja in finančnih virov, s katerimi navadno v večji meri razpolagajo ekonomski interesi.

Z največjo širitvijo Evropske unije po letu 2004 so tudi EU institucije zaznale potrebo, da se interesne skupine iz novih držav članic vključijo v oblikovanje EU politik ter se s tem poveča legitimnost nove zakonodaje in zmanjša demokratični primanjkljaj. Ker nimajo vse interesne skupine enakega dostopa do odločevalcev je pomembno, da EU institucije pri oblikovanju EU politik vključujejo različne interese. Interesne skupine iz posocialističnih držav članic nimajo tradicije vključevanja interesnih skupin v oblikovanje politik, zato je toliko bolj pomembno, da te skupine dobijo priložnost za vključevanje v EU politike. Zdi se namreč, da procesi evropske integracije vzpodbujajo dodatno neenakost med nacionalnimi interesnimi skupinami, s tem ko so interesne skupine z več viri tudi bolj uspešne na EU ravni. To je zaskrbljujoče predvsem za manjše in nove države članice EU, ki so manj aktivne pri oblikovanju EU politik. Nevključevanje interesnih skupin iz posameznih držav članic EU bi namreč lahko pomenilo dodatno poglabljanje demokratičnega primanjklaja. Po drugi strani pa rezultati analize kažejo, da lahko večjo vključenost interesnih skupin iz manjših in novih držav članic EU zagotovimo z več finančne podpore.

Pretekle analize razporeditve EU finančnih sredstev so pokazale, da so le-te namenjene predvsem interesnim skupinam, organiziranim na EU ravni ter skupinam iz zahodnih EU držav članic. Več EU sredstev namenjenih manjšim in mlajšim EU državam članicami bi v prihodnje lahko pomenilo večji proračun za te skupine, ki bi interesni skupini omogočil zaposlitev več osebja za daljši čas, kar bi prispevalo tudi k boljšim pogojem za vključevanje nacionalnih interesnih skupin iz teh držav v oblikovanje EU politik.

Meta Novak