Položaj organizirane civilne družbe v koordinaciji EU zadev

Nacionalna stališča do zakonodajnih predlogov Evropske komisije, ki jih Slovenija zagovarja v okviru
pogajanj Sveta Evropske unije, so pripravljena v okviru koordinacije EU zadev. Države članice same
določijo sistem koordinacije EU zadev in akterje, ki so vključene v pripravo nacionalnih stališč.
Medtem ko imajo nekatere države članice precej decentraliziran model koordinacije EU zadev, lahko
za trenuten sistem koordinacije EU zadev v Sloveniji rečemo, da je precej centraliziran. Pogosto pa
priprava nacionalnih stališč odseva sistem odločanja znotraj Sveta EU, kjer se odločitve oblikujejo na
treh ravneh: v okviru delovnih skupin, na ravni stalnih predstavništev pri EU ter na ministrski ravni.
Damjan Lajh in Meta Novak v članku »Formation of National Position on EU Legislative Proposals in
Slovenia: What Role for Civil Society Organizations?«, ki bo objavljen v naslednji številki revije
Transylvanian Review of Administrative Sciences ugotavljata, da koordinacija EU zadev v Sloveniji ne
predvideva vključevanja civilnodružbenih organizacij v pripravo nacionalnih stališč do EU
zakonodajnih predlogov. V empiričnem delu analizirata pripravo nacionalnih stališč do dvajsetih
najbolj odmevnih predlogov direktiv, ki so bile v postopku oblikovanja in sprejemanja med leti 2008
in 2010. Rezultati kažejo, da trenuten sistem koordinacije EU zadev predvideva le omejeno vlogo
civilnodružbenih organizacij. Nacionalno stališče je običajno oblikovano na nižji uradniški ravni in v
veliki meri temelji na izvornem predlogu Evropske komisije.
Čeprav sam sistem koordinacije EU zadev ne predvideva aktivne vloge organizirane civilne družbe pri
oblikovanju nacionalnih stališč do EU zadev, uradniki na ministrstvih priznavajo, da ima vključevanje
civilnodružbenih organizacij v pripravo stališč prednosti. Kljub temu se le redka ministrstva odločajo
za vključevanje civilnodružbenih organizacij v sam proces. Razlogi za to so različni, predvsem pa se
uradniki bojijo dodatnega dela in preobremenjenosti, ki bi lahko bila posledica vključevanja različnih
mnenj, dodatne birokratizacije procesa ter očitkov korupcije. Za premestitev teh zadržkov bi bilo
nedvomno potrebno organizirati izobraževanja o Evropski uniji, njenem delovanju in postopkih
oblikovanja evropske zakonodaje tako za uradnike kot predstavnike civilnodružbenih organizacij.
Dobrodošle bi bile tudi smernice, ki bi uradnike vodile pri vključevanju civilnodružbenih organizacij v
oblikovanje stališč.
Kljub temu, da je postopek priprave nacionalnih stališč pretežno zaprt za javnost, kar preprečuje tudi
samoiniciativno vključevanje civilnodružbenih organizacij v pripravo stališč, lahko v zadnjem času
opazimo spremembe. Ministrstva, ki se za to odločijo, lahko nacionalno stališče, preden ga ustrezni
parlamentarni odbor potrdi, javno objavijo. Na žalost se za to odločajo le nekatera ministrstva.
Civilnodružbene organizacije, ki bi se v tej fazi odločile za vplivanje na nacionalno stališče, pa se
lahko vključijo relativno pozno v sam proces, ko obstaja malo verjetnosti, da bi ministrstvo stališče še
spremenilo. Zdi se, da slovenski državni akterji ne znajo prepoznati pomena vključevanja
civilnodružbenih organizacij v pripravo nacionalnih stališč ter da se preprosto ne zavedajo, da bi
lahko s pomočjo informacij in znanj, s katerimi razpolagajo civilnodružbene organizacije, državni
akterji pripravili stališča, ki bi v večji meri odražala interese Slovenije.


Meta Novak