Jezikovna politika in visokošolsko izobraževanje: koncept večjezičnosti kot priložnost ali grožnja?

Bolonjski proces, medvladna pobuda, ki se je začela z Bolonjsko deklaracijo leta 1999, velja za “eno najpomembnejših reform, ki so se zgodile v 900. letih zgodovine evropskih univerz” (Neave in Maassen, 2007: 138-139). Deklaracija, ki so jo podpisali ministri iz 29 evropskih držav leta 1999, se je osredotočila na proces usklajevanja različnih sistemov visokošolskega izobraževanja v Evropi in ustanovitve Evropskega visokošolskega prostora (EHEA) ter Evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Bolonjska deklaracija in njenih šest glavnih načel je dalo več poudarka na različne pobude in dejavnosti na področju internacionalizacije sistemov visokošolskega izobraževanja in institucionalne sheme mobilnosti, ki so bistveno spremenile visokošolsko izobraževanje v Evropi.

Vzporedno z bolonjskim procesom – ki se zelo pogosto razume kot proces evropeizacije na področju visokošolskega izobraževanja na nadnacionalni ravni – poteka vpliv globalizacije, še posebej učinki njegovega tretjega vala, ki je v zadnjih tridesetih letih spremenil visokošolsko izobraževanje. Ena od teh sprememb, ki je neposredno povezana z vplivom globalizacije in evropeizacije (zlasti bolonjskega procesa), je jezikovna politika in razumevanje angleščine kot sodobnega lingua franca. Pravzaprav je v zadnjih tridesetih letih angleški jezik postal vodilni jezik na področju znanosti in izobraževanja, kar je v literaturi pogosto zgodovinsko in konceptualno primerjano z latinščino v srednjem veku. Zato ni presenetljivo, da je jezikovna politika v zadnjih letih postala ena glavnih tem vodstev univerz in nacionalnih ministrstev po vsem svetu.

Tako kot pri drugih pomembnih vprašanjih je mogoče zaznati tudi zagovornike večjezičnega pristopa (tj. tiste, ki podpirajo idejo internacionalizacije in stališče, da se študijski programi izvajajo v tujih jezikih, zlasti v angleščini) in njenih nasprotnikov (tj. tiste, ki so pretežno usmerjeni v ohranjanje nacionalnega jezika), ki pogosto celo vztrajajo pri sprejemanju zakonskih rešitev, da se materni jezik določi kot edini in prevladujoči učni jezik v javnih visokošolskih zavodih. Varstvo tega odnosa je najpogosteje povezano s strahom pred izginotjem razvoja strokovne in znanstvene terminologije v nacionalnih znanostih. Prav tako povezujejo svoje stališče z nezadostnim javnim financiranjem in splošnim pomanjkanjem denarja za razvoj študijskih programov in predmetov v tujih jezikih in za sorodne dejavnosti. Zato posamezne univerzitetne strategije in dokumenti, sprejeti na nacionalni ravni na področju internacionalizacije, v nekaterih državah zelo pogosto ostanejo le “črka na papirju” ali pa je razvoj celotnega področja internacionalizacije v celoti odvisen od EU financiranja in dobre volje oblikovalcev politik, kot tudi od njihovega razumevanja pomena internacionalizacije.

Majhne države z “majhnimi” jeziki, v smislu, da manj ljudi govori te jezike na svetovni ravni, morajo uvesti inovativne strategije in določiti posebne dejavnosti na področju internacionalizacije. V skladu s tem postane prednostna naloga vzpostavitev študijskih programov in predmetov v angleščini in drugih svetovno govorjenih jezikih. V globaliziranem svetu je skoraj nemogoče (in nepredstavljivo) zapreti akademsko skupnost in sistem visokošolskega izobraževanja znotraj nacionalnih mejah in v okviru nacionalnega jezika. Zahvaljujoč hitremu tehnološkemu napredku, zlasti na področju komuniciranja in obstoju različnih nadnacionalnih in globalnih finančnih shem, ki omogočajo mednarodno raziskovalno sodelovanje med vrhunskimi znanstveniki in razvoj sodobnih in progresivnih študijskih programov, znanje angleškega jezika postane nenadomestljivo. To pomeni, da brez mednarodnega sodelovanja med raziskovalci, profesorji, študenti in administrativnim osebjem, njihove mobilnosti in medsebojne izmenjave izkušenj ter vzajemnega učenja ni mogoče narediti nadaljnjih korakov k razvoju katerega koli sistema visokošolskega izobraževanja na svetu.

Visoko rangirani španski uradnik/oblikovalec politik je pred nekaj leti zelo dobro izpostavil: “Kljub socialnim, gospodarskim in kulturnim razlikam je Evropa (EU) združila vse razlike med evropskimi državami. Danes v fizičnem smislu nimamo več meja kot včasih – lažje je potovati, jezik pa ostaja edina meja med državami in ljudmi”. Če torej sprejmemo zamisel o EU in prostem trgu (prost pretok blaga in storitev) in nujnost mobilnosti državljanov EU, ki je še posebej priljubljena med mlajšimi generacijami, je treba ponovno preiti na razvoj koncepta večjezičnosti, zlasti v majhnih državah. Otroci bi se že od zgodnjih let naučili vsaj enega tujega jezika, ob koncu študija pa bi morali govoriti ne le angleščino, ki je že condicio sine qua non, ampak vsaj še en svetovno govorjen jezik.

Zaključimo lahko, da politika večjezičnosti ni tekmec koncepta ohranjanja nacionalnega jezika in jo je treba obravnavati kot priložnost in ne grožnjo.

 


Tamara Dagen