Uporaba dvojne strategije pri slovenskih interesnih skupinah

Interesne skupine zagovarjajo interese svojih članov in podpornikov ter skušajo vplivati na oblikovanje novih politik oz. ohranitev statusa quo. S članstvom Slovenije v Evropski uniji morajo interesne skupine, če hočejo biti uspešne pri zastopanju svojih interesov, svoje dejavnosti preusmeriti tudi na EU raven. Interesne skupine so tako na nek način prisiljene, da zavzamejo dvojno strategijo in lobirajo tako na nacionalni kot na evropski ravni. Kljub temu, da bi za uspešno uveljavljanje svojih interesov morale interesne skupine dostopati tako do nacionalnih kot do evropskih odločevalcev pa večina organizacij deluje predvsem na nacionalni ravni.

Meta Novak in Damjan Lajh v članku »Entering the Brussels Arena: Slovenian Interest Groups and the Pursuit of a Dual Strategy«, objavljenem v Journal of Southeast European and Black Sea Studies, na primeru slovenskih interesnih skupin ugotavljata, da različni dejavniki določajo, katere interesne skupine so aktivne tako na nacionalni kot na evropski ravni in sledijo uporabi dvojne strategije. Uporaba dvojne strategije je bolj verjetna pri interesnih skupinah, ki zagovarjajo ekonomske interese, imajo večje število zaposlenih, so bolj aktivne na področju lobiranja, delujejo na javnopolitičnem področju, ki je pod pristojnostmi Evropske unije, ter so mlajše glede na leto ustanovitve. Rezultati tako kažejo, da je lobiranje na obeh ravneh resnično bolj zahtevno, saj zahteva več osebja, aktivnosti ter znanja in finančnih virov, s katerimi navadno v večji meri razpolagajo ekonomski interesi.

Z največjo širitvijo Evropske unije po letu 2004 so tudi EU institucije zaznale potrebo, da se interesne skupine iz novih držav članic vključijo v oblikovanje EU politik ter se s tem poveča legitimnost nove zakonodaje in zmanjša demokratični primanjkljaj. Ker nimajo vse interesne skupine enakega dostopa do odločevalcev je pomembno, da EU institucije pri oblikovanju EU politik vključujejo različne interese. Interesne skupine iz posocialističnih držav članic nimajo tradicije vključevanja interesnih skupin v oblikovanje politik, zato je toliko bolj pomembno, da te skupine dobijo priložnost za vključevanje v EU politike. Zdi se namreč, da procesi evropske integracije vzpodbujajo dodatno neenakost med nacionalnimi interesnimi skupinami, s tem ko so interesne skupine z več viri tudi bolj uspešne na EU ravni. To je zaskrbljujoče predvsem za manjše in nove države članice EU, ki so manj aktivne pri oblikovanju EU politik. Nevključevanje interesnih skupin iz posameznih držav članic EU bi namreč lahko pomenilo dodatno poglabljanje demokratičnega primanjklaja. Po drugi strani pa rezultati analize kažejo, da lahko večjo vključenost interesnih skupin iz manjših in novih držav članic EU zagotovimo z več finančne podpore.

Pretekle analize razporeditve EU finančnih sredstev so pokazale, da so le-te namenjene predvsem interesnim skupinam, organiziranim na EU ravni ter skupinam iz zahodnih EU držav članic. Več EU sredstev namenjenih manjšim in mlajšim EU državam članicami bi v prihodnje lahko pomenilo večji proračun za te skupine, ki bi interesni skupini omogočil zaposlitev več osebja za daljši čas, kar bi prispevalo tudi k boljšim pogojem za vključevanje nacionalnih interesnih skupin iz teh držav v oblikovanje EU politik.

Meta Novak

Brezpilotni letalnik oziroma dron kot sodobni nepogrešljiv sopotnik

Evropska komisija o t. i. novodobnih zrakoplovih, imenovanih tudi brezpilotni letalniki, sistemi brez posadke, droni, tudi troti, pravi naslednje: razvoj brezpilotnih letalnikov odpira obetavno novo poglavje v zgodovini letalske industrije. Brezpilotniki ponujajo širok spekter možnosti in priložnosti za družbo, vse od učinkovitega nadzora in varovanja okolja, do pestre punudbe komercialnih storitev. Primarno so namenjeni za izvajanje operacij v zraku, s katerimi se splošno ali vojaško letalstvo težko spopada, njihova vsestranska uporaba pa ima tudi ekonomsko ugodne rešitve in okoljske koristi. Pri tem pa je potrebno še posebno izpostaviti, da  se z uporabo brezpilotnikov zmanjšuje neposredno izpostavljanje človeških življenj.

Brezpilotni letalniki se pogosto uporabljajo v nevarnih in sovražnih okoljih, in sicer z namenom vizualnega nadziranja, sledenja in identifikacije različnih ciljev. Naloge lahko letalniki izvajajo daljinsko vodeno ali (pol)avtonomno na kopnem, na vodi in v njej, v zraku ter vesolju. Če govorimo o brezpilotnem letalniku kot sistemu, potem je ta tesno povezan s področjem avtomatizacije in umetne inteligence, ki sistemu omogočata t. i. kognitivno oziroma fizično avtonomijo kot sposobnost nenadzorovanega delovanja in odzivanja na zunanje okolje. Teleoperacija oziroma tehnika upravljanja sistema z oddaljenih lokacij zagotavlja delovno-operativno razdaljo med človekom in sistemom ter daje možnost za manipulacijo objektov z velikih razdalj. Ta tehnika je v veliko pomoč pri izvajanju nalog tako v težko dostopnih in neznanih okoljih (vesolje in globine oceanov) kot v nepredvidljivih in nevarnih razmerah (naravne nesreče ter prostori z jedrskimi in biološkimi snovmi). Dobro se lahko spomnimo, kako nepogrešljivi so bili droni pri jedrski nesreči l. 2011 v elektrani Fukošima.

Sistemi brez posadke oziroma njihova podskupina brezpilotni letalniki niso novost. Iz zgodovine jih poznamo že iz devetnajstega stoletja, ko so jih vojske uporabljale za vleko strelskih tarč. Kasneje so jih razvijali predvsem za opazovanje in zbiranje informacij, za vidno zaznavanje, odkrivanje, identifikacijo in sledenje vojaškim ciljem, danes tudi za podporo pri izvajanju različnih simulacij usposabljanj posameznikov, posadk in enot. Z minituarizacijo računalniške tehnologije, čipov in procesorjev ter s pocenitvijo tehnologije se njihova uporaba hitro širi tudi na druga (predvsem nevojaška) področja in panoge (znanost, inženiring, kmetijstvo, arheologija, geodezija, javna varnost, nadzor meja, zaščita kritične infrastrukture).

Lastnosti in zmožnosti brezpilotnikov lahko skozi oči francoskega filozofa Grégoireja Chamayoueja združimo v šest načel:

(1) Načelo trajnega pogleda ali stalnega nadzora: daljinsko vodenje letalnika in umik posadke iz pilotne kabine je omogočilo temeljito reorganizacijo dela – ne glede na zmanjšanje potrebe po človeških očeh si s pomočjo senzorjev letalnika zagotavljamo stalni geoprostorski nadzor (letalnik lahko med patruljiranjem bedi 24 ur, medtem ko se upravljavci na tleh izmenjujejo); (2) načelo totalizacije perspektiv ali sinoptičnega vida: daljinsko voden letalnik lahko vidi vse, ves čas, ima zmožnost nadzora velikih področij (ang. wide area surveillance); (3) načelo totalnega arhiviranja ali filma vseh življenj: nadzor ni omejen zgolj na nadzor v realnem času, k temu se pridruži še funkcija snemanja in arhiviranja. Funkcija sledimo vsem, povsod, s snemanjem in arhiviranjem si omogočamo ogled posnetkov za nazaj, z večkratnimi ponovitvami (težava: preobremenitve oziroma data overload); (4) načelo fuzije podatkov: daljinsko vodeni letalniki nimajo le oči, imajo tudi ušesa in kopico drugih organov (senzorjev). Te lastnosti omogočajo združevanje informacij, dogodkov, fotografij, GPS[1] koordinat, itd.; (5) načelo shematizacije vzorcev življenja: vizualizacija iz različnih virov pridobljenih podatkov, kar omogoča izdelavo prostorsko-časovnih podatkov – 3-razsežnostni pogled; (6) načelo detekcije anomalij in preventivne anticipacije: zmožnost avtomatične detekcije nenormalnih vedenjskih vzorcev in zmožnost zgodnjega opozorila pred grožnjo/nevarnostjo. Temeljni doprinos daljinsko vodenih sistemov oziroma brezpilotnih letalnikov je revolucija pogleda.

28. novembra 2018 je Evropska komisija skupaj še z drugimi evropskimi in nacionalnimi agencijami ter tehnološko industrijo podpisala Amsterdamsko deklaracijo, s katero bodo urejali varno uporabo brezpilotnih letalnikov v Evropi. V deklaraciji se predvideva priprava konkretnih rešitev za pametno in varno mobilnost, ki bo aviacijo vključevala v širšo prometno politiko. Rešitve bodo morale podpirati tudi avtomatizirano delovanje brezpilotnikov na daljših razdaljah. Komisija in Evropska agencija za varnost v letalstvu državam članicam obljubljata pomoč pri implementaciji vseh ukrepov. Trendi tehnološkega razvoja nakazujejo, da taksi droni niso več znanstvena fantastika, ampak bodo pripravljeni za uporabo že v nekaj letih. Pogovori in prizadevanja Evropske komisije in držav članic ter nova zakonodaja morajo iti v smeri spodbujanja storitev brezpilotnih letalnikov in pametnih mobilnih rešitev.

 


Anja Kolak

[1] Sistem za določanje položaja (ang. Ground Position System)

Jean Monnet profesorji za dvig znanja o Evropski uniji

V okviru programa Erasmus+, ki je namenjen sodelovanju na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa, posebno mesto zavzemajo tudi Jean Monnet akcije, ki potekajo že vse od leta 1989. Le-te so namenjene povečanju razumevanja evropskih integracij ter promociji odličnosti na področju študij, poučevanja, raziskav in razvoja evropskih integracij. Akcije v okviru Jean Monnet programa izvajajo predvsem visokošolske institucije in profesorji, ki se raziskovalno ali izobraževalno ukvarjajo z Evropsko unijo in procesi evropskih integracij. Jean Monnet program vključuje naslednje akcije: Jean Monnet moduli, namenjeni predmetom s področja evropskih študij na visokošolskih institucijah, Jean Monnet katedre, namenjene univerzitetnim profesorjem specializiranim za evropske zadeve, Jean Monnet centri odličnosti na področju evropskih študij, Jean Monnet podpora institucijam in združenjem, ki podpira visokošolske institucije in zveze predavateljev pri izboljševanju poučevanja vezanega na vsebine EU, Jean Monnet mreže, ki združujejo visokošolske institucije, centre odličnosti in raziskovalne skupine, ki proučujejo evropske študije, ter Jean Monnet projekte, ki so namenjeni, da spodbudijo razpravo oz. dvignejo raven znanja o EU med državljani.

Novembra 2018 je v Bruslju potekal Jean Monnet uvodni sestanek novih vodij Jean Monnet akcij. V letu 2018 je bilo odobreno 235 akcij, ki pa predstavljajo le 19% vseh prijav. Odobrenih je bilo tako 74 Jean Monnet modulov, 54 Jean Monnet projektov, 47 Jean Monnet kateder, 33 Jean Monnet centrov odličnosti, 18 Jean Monnet mrež ter 7 Jean Monnet podpor institucijam in združenjem. V letu 2018 je bilo namreč oddanih kar 1255 prijav, to pa predstavlja 6% več kot leto pred tem. Večina prijav, 767, je iz držav, ki niso članice EU. Dobra polovica odobrenih projektov, 120, je tako iz držav nečlanic EU. Med najbolj uspešnimi državami po številu projektov so (ne glede na to ali so države članice ali ne) Rusija, Italija, ZDA, Ukrajina in Avstralija. Jean Monnet akcije so široko razširjene. Med odobrenimi projekti je bilo 189 različnih upravičencev iz 49 držav ter petih kontinentov. Poleg večjega števila prijav na razpis Jean Monnet akcij pa se je izboljšala tudi sama kakovost prijav. Večja konkurenca na teh razpisih tako obeta, da se bo odličnost odobrenih Jean Monnet akcij še povečala.

Pomen Jean Monnet se namreč povečuje. Čeprav izobraževalne politike niso pod pristojnostmi Evropske unije in že dolgo časa – vse od vrha o izobraževanju v Gotenburgu novembra 2017 – niso bile v središču razprav evropskih politikov, pa se zdi, da bo sodobne družbene spremembe lahko naslovila le ustrezna izobraževalna politika. Proti populizmu in alternativnim resnicam se Evropa lahko bori samo s pravim razumevanjem Evrope. V naslednjih letih tako EU namerava dodatno odstraniti meje za mobilnost, izboljšati digitalna znanja ter ustanoviti Evropske univerze. V načrtu je povečanje sredstev namenjenih programu Erasmus+ ne le za mobilnosti, temveč tudi za študente, ki so v ekonomsko depriviligiranem položaju. Že v letu 2019 bo tako proračun programa Erasmus+ višji za 300 milijonov evrov, kar predstavlja 10% povečanje sredstev glede na prejšnje leto. Povečal naj bi se tudi obseg Jean Monnet aktivnosti.

9. novembra 2018 smo obeležili 130 let od rojstva Jean Monneta, medtem ko leta 2019 obeležujemo 30. letnico Jean Monnet akcij. Leto 2019 bo tako še dodatno zaznamovano s pobudo, da se znanja o EU okrepijo med državljani EU in da jim pri tem pomagajo Jean Monnet profesorji.

Meta Novak

Raziskovanje in razvoj ter visokošolski sektor v času finančne krize: naložba ali strošek?

Čeprav po podatkih UNESCA[1] Hrvaška na primer porabi samo 0,8% BDP za raziskave in razvoj, Madžarska 1,4%, Španija 1,2% in Italija 1,3%, podatki za nekatere druge evropske države kažejo znatno boljše rezultate: na primer Francija v raziskave in razvoj vlaga 2,3% BDP, Slovenija 2,4%, Nemčija 2,9%, Švica in Finska pa celo 3,2%. Po drugi strani pa, če pogledamo podatke OECD o porabi BDP za raziskave in razvoj[2] v daljšem časovnem obdobju, vidimo, da na primer avstrijska vlada v letih krize ni zmanjšala proračuna za ta sektor (2,359% BDP leta 2006, 2,915% v letu 2012, 3,087% v letu 2016), temveč ga je celo povečala. Nasprotni primer je na primer Latvija, ki je v letu 2006 v raziskave in razvoj investirala 0,651% BDP, nato pa ta delež v naslednjih letih zmanjšala: 0,664% v letu 2012 in 0,443% v letu 2016.

Obzorje 2020, največji program EU za raziskave in inovacije s skupnim proračunom skoraj 80 milijard evrov od leta 2014 do 2020, se obravnava kot glavni vir raziskav in razvoja, zlasti v evropskih državah s slabim ali omejenim vlaganjem v sektorje raziskav in razvoja ter visokošolskega izobraževanja. Razen tega, da omogoča raziskovalno sodelovanje med znanstveniki iz različnih držav (pogosto z zasebnimi podjetniki in podjetji), spodbuja tudi multidisciplinarnost, konkurenco in odličnost. Na ta način so številne raziskovalne skupine zaradi programa Obzorje 2020 nadaljevale svoje delo tudi v času finančne in gospodarske krize ter zmanjšanja financiranja na nacionalni ravni.

Junija 2018 je Evropska komisija objavila svoj predlog za Obzorje Evropa (Horizon Europe), nov program EU za raziskave in inovacije za obdobje 2021–2027 s skupnim proračunom 100 milijard evrov[3]. V zadnjih mesecih je v Bruslju zelo aktivna razprava o tem predlogu med uradniki evropskih institucij (zlasti tistimi iz Evropske komisije) in univerzami ter drugimi predstavniki visokošolskih ustanov in institucij za raziskave in razvoj. Kako se bo ta razprava končala zaenkrat še ni jasno.

Junija 2018 je štirinajst evropskih združenj, ki zastopajo univerze, podalo izjavo,[4] v kateri so pozvale Evropsko komisijo, naj poveča skupni proračun Obzorja Evropa na 160 milijard evrov (kar predstavlja dvojni proračun prejšnjega programa Obzorje 2020) in pregleda dodelitev proračunskih sredstev. Poleg tega so poudarili, da mora “Obzorje Evropa” graditi na dokazanem uspehu in dodeliti najmanj 25% celotnega proračuna Evropskemu raziskovalnemu svetu (ERC) in vsaj 12% ukrepom “Marie Skłodowska-Curie (MSCA)”.[5] Poleg tega se številna vodstva univerz nadejajo nadaljnjega razvoja EU financiranja kot najboljše priložnosti za razvoj novih sodelovalnih projektov in raziskovalnih dejavnosti z mednarodnimi partnerji v času, ko naložbe na nacionalni ravni zaostajajo.

Ne glede na to, kako se ta razprava dokončno konča, je jasno, da za nekatere univerze in raziskovalne institucije, predvsem tiste iz držav, ki jih je močno prizadel vpliv finančne in gospodarske krize (in v katerih so njeni učinki še vedno prisotni in živi) gledajo na Obzorje Evropa kot edini način za ohranjanje raziskovalnih dejavnosti in odličnosti.

Upamo lahko, da bo zaradi evropskega razvoja na področju raziskav in razvoja ter visokošolskega izobraževanja in njene konkurenčnosti na svetovni ravni, kot tudi ohranjanja številnih odličnih raziskovalnih skupin, Evropska komisija ponovno preučila predlagano povečanje sredstev (do 160 milijard evrov) in to prepoznala kot naložbo in ne kot strošek.

 


Tamara Dagen

[1] Dostopno na uradni spletni strani UNESCO: http://uis.unesco.org/apps/visualisations/research-and-development-spending/ (29.10.2018.)
[2] Dostopno na uradni spletni strani OECD: https://data.oecd.org/rd/gross-domestic-spending-on-r-d.htm (29.10.2018.)
[3] Dostopno na uradni spletni strani Evropske komisije: https://ec.europa.eu/info/designing-next-research-and-innovation-framework-programme/what-shapes-next-framework-programme_en (29.10.2018.)
[4] Dostopno na uradni strani EUA: https://eua.eu/downloads/publications/universities-united-for-the-best-horizon-europe.pdf (29.10.2018.)
[5] Dostopno na uradni strani The GUILD: https://www.the-guild.eu/news/2018/guild-amendments.html (29.10.2018.)

Jezikovna politika in visokošolsko izobraževanje: koncept večjezičnosti kot priložnost ali grožnja?

Bolonjski proces, medvladna pobuda, ki se je začela z Bolonjsko deklaracijo leta 1999, velja za “eno najpomembnejših reform, ki so se zgodile v 900. letih zgodovine evropskih univerz” (Neave in Maassen, 2007: 138-139). Deklaracija, ki so jo podpisali ministri iz 29 evropskih držav leta 1999, se je osredotočila na proces usklajevanja različnih sistemov visokošolskega izobraževanja v Evropi in ustanovitve Evropskega visokošolskega prostora (EHEA) ter Evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Bolonjska deklaracija in njenih šest glavnih načel je dalo več poudarka na različne pobude in dejavnosti na področju internacionalizacije sistemov visokošolskega izobraževanja in institucionalne sheme mobilnosti, ki so bistveno spremenile visokošolsko izobraževanje v Evropi.

Vzporedno z bolonjskim procesom – ki se zelo pogosto razume kot proces evropeizacije na področju visokošolskega izobraževanja na nadnacionalni ravni – poteka vpliv globalizacije, še posebej učinki njegovega tretjega vala, ki je v zadnjih tridesetih letih spremenil visokošolsko izobraževanje. Ena od teh sprememb, ki je neposredno povezana z vplivom globalizacije in evropeizacije (zlasti bolonjskega procesa), je jezikovna politika in razumevanje angleščine kot sodobnega lingua franca. Pravzaprav je v zadnjih tridesetih letih angleški jezik postal vodilni jezik na področju znanosti in izobraževanja, kar je v literaturi pogosto zgodovinsko in konceptualno primerjano z latinščino v srednjem veku. Zato ni presenetljivo, da je jezikovna politika v zadnjih letih postala ena glavnih tem vodstev univerz in nacionalnih ministrstev po vsem svetu.

Tako kot pri drugih pomembnih vprašanjih je mogoče zaznati tudi zagovornike večjezičnega pristopa (tj. tiste, ki podpirajo idejo internacionalizacije in stališče, da se študijski programi izvajajo v tujih jezikih, zlasti v angleščini) in njenih nasprotnikov (tj. tiste, ki so pretežno usmerjeni v ohranjanje nacionalnega jezika), ki pogosto celo vztrajajo pri sprejemanju zakonskih rešitev, da se materni jezik določi kot edini in prevladujoči učni jezik v javnih visokošolskih zavodih. Varstvo tega odnosa je najpogosteje povezano s strahom pred izginotjem razvoja strokovne in znanstvene terminologije v nacionalnih znanostih. Prav tako povezujejo svoje stališče z nezadostnim javnim financiranjem in splošnim pomanjkanjem denarja za razvoj študijskih programov in predmetov v tujih jezikih in za sorodne dejavnosti. Zato posamezne univerzitetne strategije in dokumenti, sprejeti na nacionalni ravni na področju internacionalizacije, v nekaterih državah zelo pogosto ostanejo le “črka na papirju” ali pa je razvoj celotnega področja internacionalizacije v celoti odvisen od EU financiranja in dobre volje oblikovalcev politik, kot tudi od njihovega razumevanja pomena internacionalizacije.

Majhne države z “majhnimi” jeziki, v smislu, da manj ljudi govori te jezike na svetovni ravni, morajo uvesti inovativne strategije in določiti posebne dejavnosti na področju internacionalizacije. V skladu s tem postane prednostna naloga vzpostavitev študijskih programov in predmetov v angleščini in drugih svetovno govorjenih jezikih. V globaliziranem svetu je skoraj nemogoče (in nepredstavljivo) zapreti akademsko skupnost in sistem visokošolskega izobraževanja znotraj nacionalnih mejah in v okviru nacionalnega jezika. Zahvaljujoč hitremu tehnološkemu napredku, zlasti na področju komuniciranja in obstoju različnih nadnacionalnih in globalnih finančnih shem, ki omogočajo mednarodno raziskovalno sodelovanje med vrhunskimi znanstveniki in razvoj sodobnih in progresivnih študijskih programov, znanje angleškega jezika postane nenadomestljivo. To pomeni, da brez mednarodnega sodelovanja med raziskovalci, profesorji, študenti in administrativnim osebjem, njihove mobilnosti in medsebojne izmenjave izkušenj ter vzajemnega učenja ni mogoče narediti nadaljnjih korakov k razvoju katerega koli sistema visokošolskega izobraževanja na svetu.

Visoko rangirani španski uradnik/oblikovalec politik je pred nekaj leti zelo dobro izpostavil: “Kljub socialnim, gospodarskim in kulturnim razlikam je Evropa (EU) združila vse razlike med evropskimi državami. Danes v fizičnem smislu nimamo več meja kot včasih – lažje je potovati, jezik pa ostaja edina meja med državami in ljudmi”. Če torej sprejmemo zamisel o EU in prostem trgu (prost pretok blaga in storitev) in nujnost mobilnosti državljanov EU, ki je še posebej priljubljena med mlajšimi generacijami, je treba ponovno preiti na razvoj koncepta večjezičnosti, zlasti v majhnih državah. Otroci bi se že od zgodnjih let naučili vsaj enega tujega jezika, ob koncu študija pa bi morali govoriti ne le angleščino, ki je že condicio sine qua non, ampak vsaj še en svetovno govorjen jezik.

Zaključimo lahko, da politika večjezičnosti ni tekmec koncepta ohranjanja nacionalnega jezika in jo je treba obravnavati kot priložnost in ne grožnjo.

 


Tamara Dagen

Vključevanje slovenskih civilnodružbenih organizacij v oblikovanje javnih politik Evropske unije

Civilnodružbene organizacije predstavljajo vez med javnostjo in odločevalci. Stališča in mnenja javnosti posredujejo odločevalcem in na ta način skušajo vplivati na oblikovanje novih politik ter reševanje obstoječih javnopolitičnih problemov. Slovenske civilnodružbene organizacije so praviloma aktivne predvsem na nacionalni ravni. Stiki s predstavniki EU institucij so prej izjema kot redna praksa. Glede na to, da je Slovenija EU država članica že 15 let in da evropska zakonodaja velja tudi za slovenske državljane, je pomembno, da so naši interesi predstavljeni tudi, ko gre za sprejemanje novih politik na EU ravni.

Meta Novak in Damjan Lajh v članku »The Participation of Slovenian Civil Society Organisations in EU Policymaking: Explaining their Different Routes«, objavljenem v Journal of Contemporary European Research pokažeta, da to še ne pomeni, da se te organizacije ne zanimajo ali vključujejo v oblikovanje EU politik. Za vključevanje v EU politike uporabljajo druge poti, ki zahtevajo manj resursov in si jih organizacije lažje privoščijo. Tako se slovenske civilnodružbene organizacije po eni strani vključujejo v fazo oblikovanja stališča Republike Slovenije do predloga nove evropske zakonodaje. V kontaktu z nacionalnimi odločevalci skušajo sooblikovati stališče Slovenije, ki je pozneje del pogajanj v Svetu Evropske unije. Po drugi strani pa se slovenske civilnodružbene organizacije aktivno vključujejo v EU krovne organizacije. S članstvom v evropskih krovnih organizacijah nacionalna organizacija ne dobi zgolj informacij o politikah, ki se sprejemajo na EU ravni, ampak jim tudi prepusti lobiranje in zagovarjanje skupnih stališč pred evropskimi odločevalci.

Neposredno lobiranje EU političnih institucij je namreč zelo zahtevno. Evropski odločevalci so bolj naklonjeni ekonomskim združenjem, ker so le-ta navadno bolj profesionalizirana. Razpolagajo namreč z več viri, boljšim strokovnim znanjem ter večjim številom zaposlenih, ki se lahko posvetijo zagovorniškim aktivnostim. Prav tako so EU institucije bolj naklonjene EU krovnim organizacijam. EU krovne organizacije imajo navadno za člane nacionalna združenja. Več članov kot jih organizacija ima, bolj je prepoznana kot reprezentativna v očeh EU odločevalcev. EU institucije se morajo v tem primeru posvetovati s predstavniki le nekaj krovnih organizacij namesto s številnimi nacionalnimi organizacijami. Za nacionalne organizacije je dostop do EU odločevalcev težje dosegljiv. Predvsem organizacije v Sloveniji so omejene s številom zaposlenih. Veliko organizacij ima le po enega zaposlenega, ki tako ne zmore slediti politikam tako na nacionalni kot evropski ravni. Po drugi strani pa je lobiranje v Bruslju tudi finančen zalogaj. Cene letalskih vozovnic so velik finančen strošek, hkrati pa aktivno vključevanje v EU politike pomeni pogoste obiske v Bruslju. Pri lobiranju EU politik so tako navadno bolj uspešne organizacije, ki imajo sedež tudi v Bruslju. Od slovenskih organizacij je edina, ki ima sedež v Bruslju, Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje.

Ugotovitev, da se slovenske civilnodružbene organizacije kljub oviram vključujejo v oblikovanje EU politik je tako dobrodošla. V prihodnje bi morale slovenske organizacije še bolj izkoristiti alternativne poti za zagovarjanje svojih stališč pred EU institucijami. To predvsem pomeni aktivno članstvo v EU krovnih organizacijah ter ne zgolj prevzemanje stališč EU krovnih organizacij ter večje vključevanje slovenskih civilnodružbenih organizacij v oblikovanje nacionalnega stališča do predloga evropske zakonodaje. Javnost je sicer pogosto izključena iz procesov oblikovanja nacionalnega stališča. Opazne so sicer težnje posameznikov, ki si prizadevajo za večje sodelovanje civilne družbe in državnih akterjev pri pripravi nacionalnih stališč, vendar je tu še veliko prostora za izboljšave.

Meta Novak

Državljani za Evropo

Meritev javnega mnenja v Evropi ob koncu septembra in začetku oktobra, raziskava Evrobarometer, je pokazala, da 44 % Slovencev meni, da njihov glas šteje v Evropi. To je manj od povprečja EU držav članic, kjer je ta odstotek 47 %. Hkrati evropski državljani občutimo, da imamo večji vpliv na delovanje lastne države. Tako 61 % evropskih državljanov meni, da njihov glas šteje v njihovi državi, ter 58 % Slovencev meni, da njihov glas šteje v Sloveniji. Občutek, da imamo več vpliva doma, najbrž izhaja iz razloga, da je tako imenovana prestolnica Evropske unije, Bruselj, relativno oddaljena od večine evropskih državljanov ter da bolj slabo poznamo in spremljamo politike, ki se odvijajo na evropski ravni. Nenazadnje tudi domači mediji le malo časa namenjajo tem vsebinam, sploh če ne gre za konfliktno tematiko za Slovence, kot je bil teran in podpora Evropske unije arbitraži. Zdi se, da se državljani bolj slabo zavedamo vseh struktur, ki so nam ponujene, da sooblikujemo Evropo in na ta način nekaj tudi naredimo za Evropo. Pustimo zdaj ob strani, koliko vpliva sploh lahko imamo, tudi če izkoristimo vse priložnostne strukture. Gotovo namreč drži, da je treba te strukture najprej izkoristiti. Ustavimo se najprej pri volitvah. Volitve v Evropski parlament so gotovo najbolj očitna priložnostna struktura vplivanja na Evropsko unijo. Čeprav državljani volimo le predstavnike Evropskega parlamenta, medtem ko druge institucije niso neposredno izvoljene, je dobro vedeti, da se vloga parlamenta predvsem po Lizbonski pogodbi povečuje. O večini zakonodajnih predlogov tako zdaj poleg Sveta EU odloča tudi Evropski parlament. Volitev pa hkrati ne smemo jemati preveč samoumevno. Od leta 1962, ko je bil prvič ustanovljen Evropski parlament, so bili poslanci imenovani s strani nacionalnih poslancev. Leta 1976 Svet odloči, da bo izkoristil možnost, da so poslanci v Evropski parlament izvoljeni neposredno. Leta 1979 tako prvič potekajo volitve v Evropski parlament. Mandat Evropskega poslanca traja pet let. Naslednje volitve bodo leta 2019, kar bo označevalo 40 let neposrednih volitev v Evropski parlament. Slovenci se bomo na volišča odpravili že četrtič. Podatki o volilni udeležbi na volitvah v Evropski parlament kažejo, da Slovenci te volitve dojemamo kot drugorazredne volitve. Na volišče se je namreč vselej odpravilo manj kot 30 % volivcev. Na zadnjih volitvah celo manj kot 25 %.
Volitve seveda niso edina priložnostna struktura preko katere lahko evropski državljani sooblikujemo Evropo. Parlament nam omogoča, da na Odbor za peticije pri Evropskem parlamentu vložimo peticijo glede izvajanja zakonodaje EU. Na ta način Evropski parlament lahko opozori na kršitve pravic državljanov. Evropska komisija nam po drugi strani omogoča, da ji sporočimo svoje mnenje pri sprejemanju in posodabljanju evropskih predpisov preko odprtih javnih posvetovanj. Neposredno vplivanje državljanov na pripravo politik EU pa omogoča Evropska državljanska pobuda. Ta sicer zahteva, da mora državljansko pobudo podpreti vsaj en milijon državljanov EU iz vsaj sedmih od 28 držav članic. Od 1. aprila 2012 do sedaj je le štiri državljanske pobudo podprlo dovolj evropskih državljanov. Tako se v kratkem pripravljajo spremembe uredbe o Evropski državljanski pobudi, ki naj bi državljanom olajšale, da pripravijo in podprejo pobude. Hkrati pa bi pobude odprli tudi mlajšim državljanom, saj naj bi jih lahko podprli tudi mladi, ki so dopolnili vsaj 16 let. Še dve posvetovalni instituciji imata vlogo predstavljanja interesov državljanov, ki niso drugače zastopani. Evropski ekonomsko-socialni odbor zastopa organizacije delavcev, delodajalcev in drugih interesnih skupin, Odbor regij pa zastopa regionalne in lokalne interese.
Priložnosti, da državljani nekaj naredimo za Evropo in jo ukrojimo po lastni meri, je kar nekaj. Vprašanje je sicer, koliko moči imamo pri tem. Je pa vredno vsaj poizkusiti, da ne bo EU vedno le krivec za naše težave.

Meta Novak

Nič o nas brez nas!

Sodobni svetovni fenomen je, da se skoraj vse države po svetu soočajo z izzivi migracij. Begunska kriza, ki je leta 2015 dodobra pretresla tudi Slovenijo, je največja migrantska kriza po drugi svetovni vojni. Direktor evropske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo opozarja, da je evropske državljane soočila z raznolikostjo ter netolerantnostjo. Evropska komisija je prepoznala, da je potreben celosten sistem družbenega vključevanja, ki bo omogočil sprejemanje kulturno drugačnih migrantov ter spodbudil evropske državljane, da zapustijo svojo cono udobnosti, razvijejo večjo mero tolerantnosti ter prepoznajo raznolikost kot prednost. V ta namen je bil v ponedeljek, 9. oktobra 2017, v Bruslju organiziran tematski seminar na temo družbene vključenosti, ki je povezal izvajalce različnih projektov v okviru programa Erasmus+ ter programa Evropa za državljane, da skupaj identificirajo, kaj je bilo narejenega, katere so dobre prakse, kje so še potrebe in kako naprej. Udeleženci so izpostavili, da je nujno, da se prepozna, da je lahko vsak posameznik, ne glede na to, od kod prihaja, dragocen ter da je raznolikost vrednota. Za lažjo vključitev migranta v družbo je le-tega potrebno opolnomočiti. Kakor je potrebno opolnomočiti tudi strokovne delavce, kot so učitelji, ki se srečujejo z migranti vsakodnevno ter morajo poskrbeti ne le za družbeno vključenost migrantov, temveč za dobro delovanje celotnega razreda. Udeleženci konference so med drugim opozorili, da je potrebno slediti načelu »Nič o nas brez nas!«. Pogled po konferenčni dvorani pa je ravno ob tej ugotovitvi razkril pomanjkljivost evropskega financiranja družbene vključenosti ter pomanjkljivost organiziranega dogodka. Večino prisotnih so sestavljali predstavniki nevladnih organizacij iz Bruslja, prisotne so bile tudi druge nacionalne organizacije in univerze. Pokazalo pa se je, da gre predvsem za izvajalce, ki nudijo programe podpore migrantom in drugim manjšinskim skupinam, ni pa bilo opolnomočenih posameznikov, ki so sami šli skozi izkušnjo izključenosti in se najbolj zavedajo, kje so potrebe. Celoten dogodek je bil tako rahlo izključujoč. Svetla izjema je bila prisotnost organizacije Nacionalni center Romov iz Makedonije. Za večjo družbeno vključenost bodo morali biti projekti v prihodnje bolj vključujoči ter zagotavljati notranjo enakost. Slednje je tudi pojem, ki so ga udeleženci srečanja prepoznali kot najbližjega družbeni vključenosti.

Meta Novak

Erasmusovih 30

V petek, 6. oktobra 2017, sta nacionalna agencija za mobilnost in evropske programe CMEPIUS ter predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji priredila praznovanje programu Erasmus ob njegovi 30-letnici. Cilj programa Erasmus (ter prenovljenega programa Erasmus+) je med drugim ustvarjanje skupne evropske identitete ter krepljenje veščin večkulturnosti. Zgodovina nas je naučila, da se večkulturne družbe pogosto prej ali slej znajdejo v konfliktu in nestrpnostih. Evropski uniji je do sedaj uspelo v vedno večji meri povezovati raznoliko Evropo z vključevanjem novih držav članic ter širjenjem politik, oblikovanih na EU ravni, ter s tem celo zagotavljati mir. Evalvacija Erasmus programa kaže na pozitivne vplive programa za vse vključene: vrtce, osnovne in srednje šole, visokošolske zavode in izobraževanja za odrasle, ki so ali so bili vključeni v različne projekte Erasmusovega programa. Pozitiven vpliv se kaže tudi na vse vključene posameznike: učitelje, učence, dijake in študente. Posamezniki, ki so se udeležili mobilnosti ali sodelovali v mednarodnem projektu, so okrepili svoje veščine večkulturnosti in izboljšali svoje možnosti za zaposlitev. Hkrati pa se Evropa v zadnjem času vse bolj sooča s stereotipi in predsodki, ki kažejo, da geslo ‘Združeni v raznolikosti’ pri državljanih še ni ponotranjeno. V Združenem kraljestvu, ki se je že pred skoraj letom in pol kot prva država članica izrazilo za izstop iz EU, se delavci migranti iz drugih držav članic soočajo z nestrpnostjo in pritiski nekaterih bolj nacionalno zazrtih domačinov. Še bolj pa se v EU s pritiski in očitki soočajo migranti iz držav nečlanic. Migrantska kriza je pokazala na strah ljudi pred tujostjo in tujci, obenem pa postaja naš vsakdan vse bolj večkulturen. Vpliv svetovnih kultur prehaja s hrano, novicami, literaturo, glasbo, modo … Naša mesta so vse bolj preplavljena s turisti, ki smo jih, kot smo se naučili letošnje rekordno turistično poletje, veseli, dokler jih ni preveč in nam pustijo dovolj denarja, so izobraženi, kultivirani in dobro stoječi, če ne celo premožni. Po drugi strani so tujci z Bližnjega vzhoda in podsaharske Afrike nezaželeni. Pa četudi so izobraženi in v hudi stiski, brez doma in varnosti. To ne velja le za mlade moške, temveč tudi za družine z otroki ter otroke brez spremstva. Te ljudi spremlja podoben odnos kot nepriljubljeno, vendar nujno infrastrukturo – odnos NIMB ‘Not in my backyard’ (Ne na mojem dvorišču). Vse omenjeno kaže na to, da so kompetence večkulturnosti, še bolj pa medkulturnosti, ki poleg priznavanja obstoja različnih kultur dopušča tudi vplivanje kultur eno na drugo ter s tem plemenitenje kulture, nujno potrebne. Zato ob tej priložnosti Erasmus programu tudi mi izrekamo čestitke in mu želimo vsaj še naslednjih uspešnih 30 let. Tu pa ga tudi pozivamo, naj se v naslednjih 30 letih še bolj osredotoča na krepljenje večkulturnih kompetenc in strpnosti ter naj v svoje aktivnosti vsaj posredno vključi vse nas.

Meta Novak