Položaj organizirane civilne družbe v koordinaciji EU zadev

Nacionalna stališča do zakonodajnih predlogov Evropske komisije, ki jih Slovenija zagovarja v okviru
pogajanj Sveta Evropske unije, so pripravljena v okviru koordinacije EU zadev. Države članice same
določijo sistem koordinacije EU zadev in akterje, ki so vključene v pripravo nacionalnih stališč.
Medtem ko imajo nekatere države članice precej decentraliziran model koordinacije EU zadev, lahko
za trenuten sistem koordinacije EU zadev v Sloveniji rečemo, da je precej centraliziran. Pogosto pa
priprava nacionalnih stališč odseva sistem odločanja znotraj Sveta EU, kjer se odločitve oblikujejo na
treh ravneh: v okviru delovnih skupin, na ravni stalnih predstavništev pri EU ter na ministrski ravni.
Damjan Lajh in Meta Novak v članku »Formation of National Position on EU Legislative Proposals in
Slovenia: What Role for Civil Society Organizations?«, ki bo objavljen v naslednji številki revije
Transylvanian Review of Administrative Sciences ugotavljata, da koordinacija EU zadev v Sloveniji ne
predvideva vključevanja civilnodružbenih organizacij v pripravo nacionalnih stališč do EU
zakonodajnih predlogov. V empiričnem delu analizirata pripravo nacionalnih stališč do dvajsetih
najbolj odmevnih predlogov direktiv, ki so bile v postopku oblikovanja in sprejemanja med leti 2008
in 2010. Rezultati kažejo, da trenuten sistem koordinacije EU zadev predvideva le omejeno vlogo
civilnodružbenih organizacij. Nacionalno stališče je običajno oblikovano na nižji uradniški ravni in v
veliki meri temelji na izvornem predlogu Evropske komisije.
Čeprav sam sistem koordinacije EU zadev ne predvideva aktivne vloge organizirane civilne družbe pri
oblikovanju nacionalnih stališč do EU zadev, uradniki na ministrstvih priznavajo, da ima vključevanje
civilnodružbenih organizacij v pripravo stališč prednosti. Kljub temu se le redka ministrstva odločajo
za vključevanje civilnodružbenih organizacij v sam proces. Razlogi za to so različni, predvsem pa se
uradniki bojijo dodatnega dela in preobremenjenosti, ki bi lahko bila posledica vključevanja različnih
mnenj, dodatne birokratizacije procesa ter očitkov korupcije. Za premestitev teh zadržkov bi bilo
nedvomno potrebno organizirati izobraževanja o Evropski uniji, njenem delovanju in postopkih
oblikovanja evropske zakonodaje tako za uradnike kot predstavnike civilnodružbenih organizacij.
Dobrodošle bi bile tudi smernice, ki bi uradnike vodile pri vključevanju civilnodružbenih organizacij v
oblikovanje stališč.
Kljub temu, da je postopek priprave nacionalnih stališč pretežno zaprt za javnost, kar preprečuje tudi
samoiniciativno vključevanje civilnodružbenih organizacij v pripravo stališč, lahko v zadnjem času
opazimo spremembe. Ministrstva, ki se za to odločijo, lahko nacionalno stališče, preden ga ustrezni
parlamentarni odbor potrdi, javno objavijo. Na žalost se za to odločajo le nekatera ministrstva.
Civilnodružbene organizacije, ki bi se v tej fazi odločile za vplivanje na nacionalno stališče, pa se
lahko vključijo relativno pozno v sam proces, ko obstaja malo verjetnosti, da bi ministrstvo stališče še
spremenilo. Zdi se, da slovenski državni akterji ne znajo prepoznati pomena vključevanja
civilnodružbenih organizacij v pripravo nacionalnih stališč ter da se preprosto ne zavedajo, da bi
lahko s pomočjo informacij in znanj, s katerimi razpolagajo civilnodružbene organizacije, državni
akterji pripravili stališča, ki bi v večji meri odražala interese Slovenije.


Meta Novak

Vpliv evropskih sredstev na delovanje nacionalnih interesnih skupin

Evropska unija spodbuja vključevanje interesnih skupin v oblikovanje EU politik z namenom, da
pridobi potrebne informacije za pripravo izvedljivih politik, povečuje legitimnost odločitev, ki jih
sprejme, ter zmanjšuje demokratični primanjkljaj. Eden od ukrepov, ki jih je Evropska unija uvedla z
namenom, da bi spodbudila razvoj nacionalnih interesnih skupin, jih opolnomočila ter jim pomagala
pri vključevanje v EU politike, je financiranje nacionalnih interesnih skupin preko EU projektov in
programov. Vendar vse interesne skupine ne morejo pridobiti financiranja s strani EU. Tekmovalnost
za pridobitev EU sredstev med interesnimi skupinami je visoka. Interesna skupina, ki hoče biti
konkurenčna pri pridobivanju sredstev, mora dobro poznati razpise, jezik prijave ter biti sposobna
napisati dobro prijavo. Poleg tega EU sredstva pogosto zahtevajo del sofinanciranja, ki ga manjše
interesne skupine nimajo.
Meta Novak in Damjan Lajh v članku »Show me the money: the importance of EU funding for the
activities of interest groups in post-socialist countries«, ki je bil objavljen v Romanian Journal of
Political Science ugotavljata, kakšen je vpliv EU sredstev na razvoj in delovanje nacionalnih interesnih
skupin iz Srednje in Vzhodne Evrope. Analiza je opravljena na primerjalnih podatkih nacionalnih
interesnih skupin v Litvi, na Poljskem in v Sloveniji. Raziskovalni rezultati kažejo, da čeprav so EU
sredstva manj pomemben vir financiranja v primerjavi z drugimi sredstvi, kot sta financiranje iz
državnega proračuna ali članarine, imajo znaten vpliv na nacionalne interesne skupine iz Srednje in
Vzhodne Evrope. Nacionalne interesne skupine, ki so uspele pridobiti EU sredstva, imajo večji letni
proračun, bolj pogost dostop do nacionalnih in EU odločevalcev ter so bolj pripravljene lobirati.
Na Poljskem je bilo financiranje iz EU sredstev pomembno predvsem pred polnopravnim članstvom,
pomen sredstev pa se je pozneje zmanjšal. Podobno kot na Poljskem lahko tudi za interesne skupine
v Litvi in Sloveniji opazimo, da se manjši del interesnih skupin financira iz EU sredstev, da EU sredstva
v povprečju predstavljajo manjši del letnega proračuna interesnih skupin, ter da je le peščica
interesnih skupin kritično odvisna od EU sredstev. Ne nazadnje je pridobitev EU sredstev precej
zahtevno, saj so potrebne veščine priprave projektne prijave, osebje, ki bo projektne aktivnosti
implementiralo ter čas za poročanje o projektnih rezultatih. Posledično morajo interesne skupine
najprej biti sploh seznanjene, da obstaja poziv za EU sredstva in napisati projektno prijavo, ki bo
dovolj konkurenčna, da bo prijava izbrana za financiranje. Z odobritvijo evropskih sredstev mora
interesna skupina izvesti projektne aktivnosti v skladu s pravili financiranja.
Vpliv EU sredstev na nacionalne interesne skupine iz Srednje in Vzhodne Evrope je relevanten
predvsem iz gledišča, da se v oblikovanje EU politik v večji meri vključujejo interesne skupine iz
starejših in zahodnih držav članic EU. Spoznanje, da EU sredstva, čeprav niso uporabljena s strani
večjega deleža interesnih skupin, prispevajo k bolj razvitim in aktivnim interesnim skupinam je
obetajoče za zmanjševanje pristranosti pri vključevanju nacionalnih interesnih skupin v oblikovanje
EU politik glede na geografski izvor.


Meta Novak

V središču prizadevanj Evropske unije za zaščito evropskega naravnega kapitala: politika zelenih infrastrukturnih rešitev v urbanih okoljih



  1. oktober 2019


Okoljska kriza, ki je posledica desetletnih praks onesnaževanja okolja, siromašenja zalog
neobnovljivih virov, uničevanja naravnih habitatov ter biotske raznovrstnosti, danes predstavlja
enega večjih izzivov političnega spektra, ki se nanj odziva s spodbudami k trajnostnemu razvoju,
varstvu okolja in bivanju v sožitju z naravnimi zmožnostmi.
Pomembnejšo izmed tovrstnih spodbud predstavlja zelena infrastruktura oziroma orodje
Evropske unije za implementacijo naravnih rešitev z okoljskimi, gospodarskimi in družbenimi
koristmi, ki poziva k opustitvi zastarelih infrastrukturnih pristopov, ki so stoletja botrovala
ekosistemski destrukciji in spodkopavala možnosti učinkovitega odzivanja na okoljske
problematike. V sklopu teritorialnega in prostorskega načrtovanja izpostavlja pomembnost
zavedanja, spoštovanja in ohranjanja zdravega okolja ter opominja, da ima človeška družba od
narave mnoge koristi, ki nimajo substituta. Zelena infrastruktura, ki s trajnostnimi rešitvami
pomeni temeljni korak na poti k varovanju naravnega kapitala, se spodbuja in uveljavlja tako na
lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni, kakor tudi v ruralnem in urbanem okolju.
Evropska skupnost je v imenu primernega vrednotenja ekosistemskih storitev kot nujnega koraka
na poti prehoda na pametno in trajnostno rast v zadnjih letih oblikovala celovite razvojne
programe, vizije in strategije, ki s pozivanjem k zelenem izvajanju vseh politik, pri katerih se
lahko vsi cilji delno ali v celoti dosežejo z naravnimi rešitvami, poziva k implementaciji zelene
infrastrukture. Izpostaviti velja predvsem leta 2010 sprejeto strategijo gospodarske rasti Evropa
2020 in leto kasneje sprejeto Strategijo Evropske unije za biotsko raznovrstnost do leta 2020 , ki
sta leta 2013 botrovali nastanku krovnega dokumenta zelene infrastrukture, to je Sporočila
Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in
Odboru regij o Zeleni infrastrukturi – izboljšanju evropskega naravnega kapitala. Slednji navaja
temeljna izhodišča strategije za zeleno infrastrukturo v ruralnem in urbanem okolju, vsem
relevantnim ravnem predlaga nujen sveženj implementacijskih ukrepov in spodbuja integracijo
zelene infrastrukture v ključne javne politike, pri katerih lahko zelena infrastruktura znatno
prispeva k doseganju želenih učinkov, predvsem na področju regionalnega in urbanega razvoja,
podnebnih sprememb, obvladovanja tveganj naravnih nesreč, kmetijstva, gozdarstva in
ohranjanja naravnega kapitala. Prav tako načrtuje izboljšanje njenega poznavanja, spodbujanje
zelenih inovacij in zagotavljanje večje dostopnosti priložnosti, ki spremljajo izgradnjo zelenega

infrastrukturnega omrežja, imenovanega TEN-G (ang. Trans-European Network for Green
Infrastructure), ki bo prinesel znatne koristi za zagotovitev odpornosti in vitalnosti nekaterih
najbolj značilnih evropskih ekosistemov ter posledično družbene in gospodarske koristi.
Projekti zelene infrastrukture zahtevajo usklajeno vseevropsko vizijo in ukrepanje, ki v imenu
ohranjanja identitete Evropske unije ter skupne naravne in kulturne dediščine presega nacionalne
meje. Njihova prednostna naloga je v luči populacijske obremenjenosti urbanih območij
spodbuditi vključevanje »zelenih usmeritev« v standardni del razvojnega, prostorskega in
teritorialnega načrtovanja ter razvoja mest držav članic Evropske unije, v celoti opolnomočenega
v nacionalnih politikah. Države evropske skupnosti in lokalne oblasti se zatorej intenzivno
spodbuja, da z makrolokalnimi strategijami izkoristijo priložnosti za razvoj zelene infrastrukture
na lokalni ravni in sledijo prehodu v trajnostni razvoj, ki bo potekal v skladu z upoštevanjem
naravnih zmožnosti.
Valentina Konrad

Republika Makedonija ali Republika Severna Makedonija

  1. maj 2019

Evropska Unija in Nato sta bila izziv za spremembo imena Nekdanje Jugoslovanske Republike
Makedonije. Kako pa so se državljani odločili? Kako državljani dojemajo novo ime?
Zgodovinski Prespanski sporazum, podpisan 17. junija 2018, po katerem se je Makedonija
preimenovala v Republiko Severno Makedonijo, je omogočil vstop države v zvezo Nato ter
nadaljevanje procesa vključevanja v Evropsko unijo.
Po razpadu nekdanje Jugoslavije je Grčija od leta 1991 naprej nasprotovala imenu Republike
Makedonije, zaradi pokrajine v severnem delu Grčije, ki nosi enako ime. Zaradi spora je Grčija
več kot 20 let blokirala vstop Makedonije v zvezo Nato in Evropsko unijo. Pod temi pritiski je
septembra 2018 bil izveden referendum o spremembi imena države, katerega se je udeležilo
okrog 35% volilcev. Formalno-pravno je zaradi nizke volilne udeležbe referendum bil
neveljaven. Kljub temu, da je referendum bil posvetovalne narave in posledično nezavezujoč, bi
za njegovo veljavnost morala glasovati vsaj polovica volilnih upravičencev. Zmagovalci nizke
volilne udeležbe so torej bili tisti, ki so bojkotirali udeležbo na referendumu. Izmed tistih, ki so
glasovali, jih je približno 90% podpiralo dogovor z Grčijo. Referendum je bojkotiral tudi
predsednik države Gjorge Ivanov, ki je trdil, da je sporna že formulacija vprašanja: »Ali
podpirate članstvo Makedonije v Evropski uniji in Natu s sprejetjem sporazuma med Makedonijo
in Grčijo?«. Takšni formulaciji vprašanja je nasprotovala tudi opozicija na čelu z VMRO-
DPMNE. Po drugi strani pa je predsednik vlade Zoran Zaev, ne glede na izzid referenduma,
nadaljeval s postopki uresničevanja sporazuma. Vsa potrebna ustavna dopolnila so bila v
parlamentu sprejeta januarja 2019. Po ratifikaciji sporazuma na obeh straneh in uveljavljenih
ustavnih spremembeh v Makedoniji je Grčija bila prva država podpisnica za vstop Republike
Severne Makedonije v zvezo Nato.
Kljub doseženemu sporazumu in sprejetih ustavnih spremembah izzivi ostajajo: določen del
državljanov novemu imenu še vedno nasprotuje, prav tako pa še vedno ni jasno, ali bodo
Evropska komisija in druge institucije EU na podlagi sporazuma podpirale hitrjšo integracijo
Severne Makedonije v evropsko povezavo.


Elena Nacevska Bacović

ISA 2019 (Toronto, Kanada)

Jure Požgan, se je udeležil letne konference Združenja mednarodnih študij (ang. International Studies
Association – ISA) o ponovnem pregledu mednarodnih študij – inovacij in napredka (ang. naslov
konference: Re-Visioning International Studies: Innovation and Progress), ki je potekala v Torontu, v
Kanadi, in sicer med 27. in 30. marcem 2019. Na konferenci je skupaj z raziskovalcem Matejem
Navratilom iz Comenius Univerze v Bratislavi v okviru panela, ki ga je soorganiziralo Združenje
mednarodnih študij za Srednjo in Vzhodno Evropo, predstavljal prispevek z naslovom: »CEEC’s in
Kosovo: stepping-stones or stumbling blocks for EU’s external governance«. Prispevek se osredotoča
na vlogo srednje- in vzhodnoevropskih držav v okviru prizadevanj Evropske unije pri reševanju
končnega statusa Kosova. Z uporabo modela zunanjega vladovanja poskuša prispevek ugotoviti, v
kolikšni meri lahko srednje- in vzhodnoevropske države presežejo omejitve delovanja EU na Kosovu,
ki je posledica neenotnosti držav članic EU glede statusa Kosova, ter ali takšen način delovanja
dopolnjuje ali ovira regulativno in normativno delovanje EU pri izgradnji organizacijske in
institucionalne ureditve na Kosovu.
Panelu je predsedoval Marko Lovec, ki je v okviru panela predstavil tudi članek o populistični zunanji
politiki srednje- in vzhodnoevropskih držav (v soavtorstvu z izr. prof. dr. Ano Bojinović Fenko).

Uporaba dvojne strategije pri slovenskih interesnih skupinah

Interesne skupine zagovarjajo interese svojih članov in podpornikov ter skušajo vplivati na oblikovanje novih politik oz. ohranitev statusa quo. S članstvom Slovenije v Evropski uniji morajo interesne skupine, če hočejo biti uspešne pri zastopanju svojih interesov, svoje dejavnosti preusmeriti tudi na EU raven. Interesne skupine so tako na nek način prisiljene, da zavzamejo dvojno strategijo in lobirajo tako na nacionalni kot na evropski ravni. Kljub temu, da bi za uspešno uveljavljanje svojih interesov morale interesne skupine dostopati tako do nacionalnih kot do evropskih odločevalcev pa večina organizacij deluje predvsem na nacionalni ravni.

Meta Novak in Damjan Lajh v članku »Entering the Brussels Arena: Slovenian Interest Groups and the Pursuit of a Dual Strategy«, objavljenem v Journal of Southeast European and Black Sea Studies, na primeru slovenskih interesnih skupin ugotavljata, da različni dejavniki določajo, katere interesne skupine so aktivne tako na nacionalni kot na evropski ravni in sledijo uporabi dvojne strategije. Uporaba dvojne strategije je bolj verjetna pri interesnih skupinah, ki zagovarjajo ekonomske interese, imajo večje število zaposlenih, so bolj aktivne na področju lobiranja, delujejo na javnopolitičnem področju, ki je pod pristojnostmi Evropske unije, ter so mlajše glede na leto ustanovitve. Rezultati tako kažejo, da je lobiranje na obeh ravneh resnično bolj zahtevno, saj zahteva več osebja, aktivnosti ter znanja in finančnih virov, s katerimi navadno v večji meri razpolagajo ekonomski interesi.

Z največjo širitvijo Evropske unije po letu 2004 so tudi EU institucije zaznale potrebo, da se interesne skupine iz novih držav članic vključijo v oblikovanje EU politik ter se s tem poveča legitimnost nove zakonodaje in zmanjša demokratični primanjkljaj. Ker nimajo vse interesne skupine enakega dostopa do odločevalcev je pomembno, da EU institucije pri oblikovanju EU politik vključujejo različne interese. Interesne skupine iz posocialističnih držav članic nimajo tradicije vključevanja interesnih skupin v oblikovanje politik, zato je toliko bolj pomembno, da te skupine dobijo priložnost za vključevanje v EU politike. Zdi se namreč, da procesi evropske integracije vzpodbujajo dodatno neenakost med nacionalnimi interesnimi skupinami, s tem ko so interesne skupine z več viri tudi bolj uspešne na EU ravni. To je zaskrbljujoče predvsem za manjše in nove države članice EU, ki so manj aktivne pri oblikovanju EU politik. Nevključevanje interesnih skupin iz posameznih držav članic EU bi namreč lahko pomenilo dodatno poglabljanje demokratičnega primanjklaja. Po drugi strani pa rezultati analize kažejo, da lahko večjo vključenost interesnih skupin iz manjših in novih držav članic EU zagotovimo z več finančne podpore.

Pretekle analize razporeditve EU finančnih sredstev so pokazale, da so le-te namenjene predvsem interesnim skupinam, organiziranim na EU ravni ter skupinam iz zahodnih EU držav članic. Več EU sredstev namenjenih manjšim in mlajšim EU državam članicami bi v prihodnje lahko pomenilo večji proračun za te skupine, ki bi interesni skupini omogočil zaposlitev več osebja za daljši čas, kar bi prispevalo tudi k boljšim pogojem za vključevanje nacionalnih interesnih skupin iz teh držav v oblikovanje EU politik.

Meta Novak

Brezpilotni letalnik oziroma dron kot sodobni nepogrešljiv sopotnik

Evropska komisija o t. i. novodobnih zrakoplovih, imenovanih tudi brezpilotni letalniki, sistemi brez posadke, droni, tudi troti, pravi naslednje: razvoj brezpilotnih letalnikov odpira obetavno novo poglavje v zgodovini letalske industrije. Brezpilotniki ponujajo širok spekter možnosti in priložnosti za družbo, vse od učinkovitega nadzora in varovanja okolja, do pestre punudbe komercialnih storitev. Primarno so namenjeni za izvajanje operacij v zraku, s katerimi se splošno ali vojaško letalstvo težko spopada, njihova vsestranska uporaba pa ima tudi ekonomsko ugodne rešitve in okoljske koristi. Pri tem pa je potrebno še posebno izpostaviti, da  se z uporabo brezpilotnikov zmanjšuje neposredno izpostavljanje človeških življenj.

Brezpilotni letalniki se pogosto uporabljajo v nevarnih in sovražnih okoljih, in sicer z namenom vizualnega nadziranja, sledenja in identifikacije različnih ciljev. Naloge lahko letalniki izvajajo daljinsko vodeno ali (pol)avtonomno na kopnem, na vodi in v njej, v zraku ter vesolju. Če govorimo o brezpilotnem letalniku kot sistemu, potem je ta tesno povezan s področjem avtomatizacije in umetne inteligence, ki sistemu omogočata t. i. kognitivno oziroma fizično avtonomijo kot sposobnost nenadzorovanega delovanja in odzivanja na zunanje okolje. Teleoperacija oziroma tehnika upravljanja sistema z oddaljenih lokacij zagotavlja delovno-operativno razdaljo med človekom in sistemom ter daje možnost za manipulacijo objektov z velikih razdalj. Ta tehnika je v veliko pomoč pri izvajanju nalog tako v težko dostopnih in neznanih okoljih (vesolje in globine oceanov) kot v nepredvidljivih in nevarnih razmerah (naravne nesreče ter prostori z jedrskimi in biološkimi snovmi). Dobro se lahko spomnimo, kako nepogrešljivi so bili droni pri jedrski nesreči l. 2011 v elektrani Fukošima.

Sistemi brez posadke oziroma njihova podskupina brezpilotni letalniki niso novost. Iz zgodovine jih poznamo že iz devetnajstega stoletja, ko so jih vojske uporabljale za vleko strelskih tarč. Kasneje so jih razvijali predvsem za opazovanje in zbiranje informacij, za vidno zaznavanje, odkrivanje, identifikacijo in sledenje vojaškim ciljem, danes tudi za podporo pri izvajanju različnih simulacij usposabljanj posameznikov, posadk in enot. Z minituarizacijo računalniške tehnologije, čipov in procesorjev ter s pocenitvijo tehnologije se njihova uporaba hitro širi tudi na druga (predvsem nevojaška) področja in panoge (znanost, inženiring, kmetijstvo, arheologija, geodezija, javna varnost, nadzor meja, zaščita kritične infrastrukture).

Lastnosti in zmožnosti brezpilotnikov lahko skozi oči francoskega filozofa Grégoireja Chamayoueja združimo v šest načel:

(1) Načelo trajnega pogleda ali stalnega nadzora: daljinsko vodenje letalnika in umik posadke iz pilotne kabine je omogočilo temeljito reorganizacijo dela – ne glede na zmanjšanje potrebe po človeških očeh si s pomočjo senzorjev letalnika zagotavljamo stalni geoprostorski nadzor (letalnik lahko med patruljiranjem bedi 24 ur, medtem ko se upravljavci na tleh izmenjujejo); (2) načelo totalizacije perspektiv ali sinoptičnega vida: daljinsko voden letalnik lahko vidi vse, ves čas, ima zmožnost nadzora velikih področij (ang. wide area surveillance); (3) načelo totalnega arhiviranja ali filma vseh življenj: nadzor ni omejen zgolj na nadzor v realnem času, k temu se pridruži še funkcija snemanja in arhiviranja. Funkcija sledimo vsem, povsod, s snemanjem in arhiviranjem si omogočamo ogled posnetkov za nazaj, z večkratnimi ponovitvami (težava: preobremenitve oziroma data overload); (4) načelo fuzije podatkov: daljinsko vodeni letalniki nimajo le oči, imajo tudi ušesa in kopico drugih organov (senzorjev). Te lastnosti omogočajo združevanje informacij, dogodkov, fotografij, GPS[1] koordinat, itd.; (5) načelo shematizacije vzorcev življenja: vizualizacija iz različnih virov pridobljenih podatkov, kar omogoča izdelavo prostorsko-časovnih podatkov – 3-razsežnostni pogled; (6) načelo detekcije anomalij in preventivne anticipacije: zmožnost avtomatične detekcije nenormalnih vedenjskih vzorcev in zmožnost zgodnjega opozorila pred grožnjo/nevarnostjo. Temeljni doprinos daljinsko vodenih sistemov oziroma brezpilotnih letalnikov je revolucija pogleda.

28. novembra 2018 je Evropska komisija skupaj še z drugimi evropskimi in nacionalnimi agencijami ter tehnološko industrijo podpisala Amsterdamsko deklaracijo, s katero bodo urejali varno uporabo brezpilotnih letalnikov v Evropi. V deklaraciji se predvideva priprava konkretnih rešitev za pametno in varno mobilnost, ki bo aviacijo vključevala v širšo prometno politiko. Rešitve bodo morale podpirati tudi avtomatizirano delovanje brezpilotnikov na daljših razdaljah. Komisija in Evropska agencija za varnost v letalstvu državam članicam obljubljata pomoč pri implementaciji vseh ukrepov. Trendi tehnološkega razvoja nakazujejo, da taksi droni niso več znanstvena fantastika, ampak bodo pripravljeni za uporabo že v nekaj letih. Pogovori in prizadevanja Evropske komisije in držav članic ter nova zakonodaja morajo iti v smeri spodbujanja storitev brezpilotnih letalnikov in pametnih mobilnih rešitev.

 


Anja Kolak

[1] Sistem za določanje položaja (ang. Ground Position System)

Jean Monnet profesorji za dvig znanja o Evropski uniji

V okviru programa Erasmus+, ki je namenjen sodelovanju na področju izobraževanja, usposabljanja, mladine in športa, posebno mesto zavzemajo tudi Jean Monnet akcije, ki potekajo že vse od leta 1989. Le-te so namenjene povečanju razumevanja evropskih integracij ter promociji odličnosti na področju študij, poučevanja, raziskav in razvoja evropskih integracij. Akcije v okviru Jean Monnet programa izvajajo predvsem visokošolske institucije in profesorji, ki se raziskovalno ali izobraževalno ukvarjajo z Evropsko unijo in procesi evropskih integracij. Jean Monnet program vključuje naslednje akcije: Jean Monnet moduli, namenjeni predmetom s področja evropskih študij na visokošolskih institucijah, Jean Monnet katedre, namenjene univerzitetnim profesorjem specializiranim za evropske zadeve, Jean Monnet centri odličnosti na področju evropskih študij, Jean Monnet podpora institucijam in združenjem, ki podpira visokošolske institucije in zveze predavateljev pri izboljševanju poučevanja vezanega na vsebine EU, Jean Monnet mreže, ki združujejo visokošolske institucije, centre odličnosti in raziskovalne skupine, ki proučujejo evropske študije, ter Jean Monnet projekte, ki so namenjeni, da spodbudijo razpravo oz. dvignejo raven znanja o EU med državljani.

Novembra 2018 je v Bruslju potekal Jean Monnet uvodni sestanek novih vodij Jean Monnet akcij. V letu 2018 je bilo odobreno 235 akcij, ki pa predstavljajo le 19% vseh prijav. Odobrenih je bilo tako 74 Jean Monnet modulov, 54 Jean Monnet projektov, 47 Jean Monnet kateder, 33 Jean Monnet centrov odličnosti, 18 Jean Monnet mrež ter 7 Jean Monnet podpor institucijam in združenjem. V letu 2018 je bilo namreč oddanih kar 1255 prijav, to pa predstavlja 6% več kot leto pred tem. Večina prijav, 767, je iz držav, ki niso članice EU. Dobra polovica odobrenih projektov, 120, je tako iz držav nečlanic EU. Med najbolj uspešnimi državami po številu projektov so (ne glede na to ali so države članice ali ne) Rusija, Italija, ZDA, Ukrajina in Avstralija. Jean Monnet akcije so široko razširjene. Med odobrenimi projekti je bilo 189 različnih upravičencev iz 49 držav ter petih kontinentov. Poleg večjega števila prijav na razpis Jean Monnet akcij pa se je izboljšala tudi sama kakovost prijav. Večja konkurenca na teh razpisih tako obeta, da se bo odličnost odobrenih Jean Monnet akcij še povečala.

Pomen Jean Monnet se namreč povečuje. Čeprav izobraževalne politike niso pod pristojnostmi Evropske unije in že dolgo časa – vse od vrha o izobraževanju v Gotenburgu novembra 2017 – niso bile v središču razprav evropskih politikov, pa se zdi, da bo sodobne družbene spremembe lahko naslovila le ustrezna izobraževalna politika. Proti populizmu in alternativnim resnicam se Evropa lahko bori samo s pravim razumevanjem Evrope. V naslednjih letih tako EU namerava dodatno odstraniti meje za mobilnost, izboljšati digitalna znanja ter ustanoviti Evropske univerze. V načrtu je povečanje sredstev namenjenih programu Erasmus+ ne le za mobilnosti, temveč tudi za študente, ki so v ekonomsko depriviligiranem položaju. Že v letu 2019 bo tako proračun programa Erasmus+ višji za 300 milijonov evrov, kar predstavlja 10% povečanje sredstev glede na prejšnje leto. Povečal naj bi se tudi obseg Jean Monnet aktivnosti.

9. novembra 2018 smo obeležili 130 let od rojstva Jean Monneta, medtem ko leta 2019 obeležujemo 30. letnico Jean Monnet akcij. Leto 2019 bo tako še dodatno zaznamovano s pobudo, da se znanja o EU okrepijo med državljani EU in da jim pri tem pomagajo Jean Monnet profesorji.

Meta Novak

Raziskovanje in razvoj ter visokošolski sektor v času finančne krize: naložba ali strošek?

Čeprav po podatkih UNESCA[1] Hrvaška na primer porabi samo 0,8% BDP za raziskave in razvoj, Madžarska 1,4%, Španija 1,2% in Italija 1,3%, podatki za nekatere druge evropske države kažejo znatno boljše rezultate: na primer Francija v raziskave in razvoj vlaga 2,3% BDP, Slovenija 2,4%, Nemčija 2,9%, Švica in Finska pa celo 3,2%. Po drugi strani pa, če pogledamo podatke OECD o porabi BDP za raziskave in razvoj[2] v daljšem časovnem obdobju, vidimo, da na primer avstrijska vlada v letih krize ni zmanjšala proračuna za ta sektor (2,359% BDP leta 2006, 2,915% v letu 2012, 3,087% v letu 2016), temveč ga je celo povečala. Nasprotni primer je na primer Latvija, ki je v letu 2006 v raziskave in razvoj investirala 0,651% BDP, nato pa ta delež v naslednjih letih zmanjšala: 0,664% v letu 2012 in 0,443% v letu 2016.

Obzorje 2020, največji program EU za raziskave in inovacije s skupnim proračunom skoraj 80 milijard evrov od leta 2014 do 2020, se obravnava kot glavni vir raziskav in razvoja, zlasti v evropskih državah s slabim ali omejenim vlaganjem v sektorje raziskav in razvoja ter visokošolskega izobraževanja. Razen tega, da omogoča raziskovalno sodelovanje med znanstveniki iz različnih držav (pogosto z zasebnimi podjetniki in podjetji), spodbuja tudi multidisciplinarnost, konkurenco in odličnost. Na ta način so številne raziskovalne skupine zaradi programa Obzorje 2020 nadaljevale svoje delo tudi v času finančne in gospodarske krize ter zmanjšanja financiranja na nacionalni ravni.

Junija 2018 je Evropska komisija objavila svoj predlog za Obzorje Evropa (Horizon Europe), nov program EU za raziskave in inovacije za obdobje 2021–2027 s skupnim proračunom 100 milijard evrov[3]. V zadnjih mesecih je v Bruslju zelo aktivna razprava o tem predlogu med uradniki evropskih institucij (zlasti tistimi iz Evropske komisije) in univerzami ter drugimi predstavniki visokošolskih ustanov in institucij za raziskave in razvoj. Kako se bo ta razprava končala zaenkrat še ni jasno.

Junija 2018 je štirinajst evropskih združenj, ki zastopajo univerze, podalo izjavo,[4] v kateri so pozvale Evropsko komisijo, naj poveča skupni proračun Obzorja Evropa na 160 milijard evrov (kar predstavlja dvojni proračun prejšnjega programa Obzorje 2020) in pregleda dodelitev proračunskih sredstev. Poleg tega so poudarili, da mora “Obzorje Evropa” graditi na dokazanem uspehu in dodeliti najmanj 25% celotnega proračuna Evropskemu raziskovalnemu svetu (ERC) in vsaj 12% ukrepom “Marie Skłodowska-Curie (MSCA)”.[5] Poleg tega se številna vodstva univerz nadejajo nadaljnjega razvoja EU financiranja kot najboljše priložnosti za razvoj novih sodelovalnih projektov in raziskovalnih dejavnosti z mednarodnimi partnerji v času, ko naložbe na nacionalni ravni zaostajajo.

Ne glede na to, kako se ta razprava dokončno konča, je jasno, da za nekatere univerze in raziskovalne institucije, predvsem tiste iz držav, ki jih je močno prizadel vpliv finančne in gospodarske krize (in v katerih so njeni učinki še vedno prisotni in živi) gledajo na Obzorje Evropa kot edini način za ohranjanje raziskovalnih dejavnosti in odličnosti.

Upamo lahko, da bo zaradi evropskega razvoja na področju raziskav in razvoja ter visokošolskega izobraževanja in njene konkurenčnosti na svetovni ravni, kot tudi ohranjanja številnih odličnih raziskovalnih skupin, Evropska komisija ponovno preučila predlagano povečanje sredstev (do 160 milijard evrov) in to prepoznala kot naložbo in ne kot strošek.

 


Tamara Dagen

[1] Dostopno na uradni spletni strani UNESCO: http://uis.unesco.org/apps/visualisations/research-and-development-spending/ (29.10.2018.)
[2] Dostopno na uradni spletni strani OECD: https://data.oecd.org/rd/gross-domestic-spending-on-r-d.htm (29.10.2018.)
[3] Dostopno na uradni spletni strani Evropske komisije: https://ec.europa.eu/info/designing-next-research-and-innovation-framework-programme/what-shapes-next-framework-programme_en (29.10.2018.)
[4] Dostopno na uradni strani EUA: https://eua.eu/downloads/publications/universities-united-for-the-best-horizon-europe.pdf (29.10.2018.)
[5] Dostopno na uradni strani The GUILD: https://www.the-guild.eu/news/2018/guild-amendments.html (29.10.2018.)

Jezikovna politika in visokošolsko izobraževanje: koncept večjezičnosti kot priložnost ali grožnja?

Bolonjski proces, medvladna pobuda, ki se je začela z Bolonjsko deklaracijo leta 1999, velja za “eno najpomembnejših reform, ki so se zgodile v 900. letih zgodovine evropskih univerz” (Neave in Maassen, 2007: 138-139). Deklaracija, ki so jo podpisali ministri iz 29 evropskih držav leta 1999, se je osredotočila na proces usklajevanja različnih sistemov visokošolskega izobraževanja v Evropi in ustanovitve Evropskega visokošolskega prostora (EHEA) ter Evropskega raziskovalnega prostora (ERA). Bolonjska deklaracija in njenih šest glavnih načel je dalo več poudarka na različne pobude in dejavnosti na področju internacionalizacije sistemov visokošolskega izobraževanja in institucionalne sheme mobilnosti, ki so bistveno spremenile visokošolsko izobraževanje v Evropi.

Vzporedno z bolonjskim procesom – ki se zelo pogosto razume kot proces evropeizacije na področju visokošolskega izobraževanja na nadnacionalni ravni – poteka vpliv globalizacije, še posebej učinki njegovega tretjega vala, ki je v zadnjih tridesetih letih spremenil visokošolsko izobraževanje. Ena od teh sprememb, ki je neposredno povezana z vplivom globalizacije in evropeizacije (zlasti bolonjskega procesa), je jezikovna politika in razumevanje angleščine kot sodobnega lingua franca. Pravzaprav je v zadnjih tridesetih letih angleški jezik postal vodilni jezik na področju znanosti in izobraževanja, kar je v literaturi pogosto zgodovinsko in konceptualno primerjano z latinščino v srednjem veku. Zato ni presenetljivo, da je jezikovna politika v zadnjih letih postala ena glavnih tem vodstev univerz in nacionalnih ministrstev po vsem svetu.

Tako kot pri drugih pomembnih vprašanjih je mogoče zaznati tudi zagovornike večjezičnega pristopa (tj. tiste, ki podpirajo idejo internacionalizacije in stališče, da se študijski programi izvajajo v tujih jezikih, zlasti v angleščini) in njenih nasprotnikov (tj. tiste, ki so pretežno usmerjeni v ohranjanje nacionalnega jezika), ki pogosto celo vztrajajo pri sprejemanju zakonskih rešitev, da se materni jezik določi kot edini in prevladujoči učni jezik v javnih visokošolskih zavodih. Varstvo tega odnosa je najpogosteje povezano s strahom pred izginotjem razvoja strokovne in znanstvene terminologije v nacionalnih znanostih. Prav tako povezujejo svoje stališče z nezadostnim javnim financiranjem in splošnim pomanjkanjem denarja za razvoj študijskih programov in predmetov v tujih jezikih in za sorodne dejavnosti. Zato posamezne univerzitetne strategije in dokumenti, sprejeti na nacionalni ravni na področju internacionalizacije, v nekaterih državah zelo pogosto ostanejo le “črka na papirju” ali pa je razvoj celotnega področja internacionalizacije v celoti odvisen od EU financiranja in dobre volje oblikovalcev politik, kot tudi od njihovega razumevanja pomena internacionalizacije.

Majhne države z “majhnimi” jeziki, v smislu, da manj ljudi govori te jezike na svetovni ravni, morajo uvesti inovativne strategije in določiti posebne dejavnosti na področju internacionalizacije. V skladu s tem postane prednostna naloga vzpostavitev študijskih programov in predmetov v angleščini in drugih svetovno govorjenih jezikih. V globaliziranem svetu je skoraj nemogoče (in nepredstavljivo) zapreti akademsko skupnost in sistem visokošolskega izobraževanja znotraj nacionalnih mejah in v okviru nacionalnega jezika. Zahvaljujoč hitremu tehnološkemu napredku, zlasti na področju komuniciranja in obstoju različnih nadnacionalnih in globalnih finančnih shem, ki omogočajo mednarodno raziskovalno sodelovanje med vrhunskimi znanstveniki in razvoj sodobnih in progresivnih študijskih programov, znanje angleškega jezika postane nenadomestljivo. To pomeni, da brez mednarodnega sodelovanja med raziskovalci, profesorji, študenti in administrativnim osebjem, njihove mobilnosti in medsebojne izmenjave izkušenj ter vzajemnega učenja ni mogoče narediti nadaljnjih korakov k razvoju katerega koli sistema visokošolskega izobraževanja na svetu.

Visoko rangirani španski uradnik/oblikovalec politik je pred nekaj leti zelo dobro izpostavil: “Kljub socialnim, gospodarskim in kulturnim razlikam je Evropa (EU) združila vse razlike med evropskimi državami. Danes v fizičnem smislu nimamo več meja kot včasih – lažje je potovati, jezik pa ostaja edina meja med državami in ljudmi”. Če torej sprejmemo zamisel o EU in prostem trgu (prost pretok blaga in storitev) in nujnost mobilnosti državljanov EU, ki je še posebej priljubljena med mlajšimi generacijami, je treba ponovno preiti na razvoj koncepta večjezičnosti, zlasti v majhnih državah. Otroci bi se že od zgodnjih let naučili vsaj enega tujega jezika, ob koncu študija pa bi morali govoriti ne le angleščino, ki je že condicio sine qua non, ampak vsaj še en svetovno govorjen jezik.

Zaključimo lahko, da politika večjezičnosti ni tekmec koncepta ohranjanja nacionalnega jezika in jo je treba obravnavati kot priložnost in ne grožnjo.

 


Tamara Dagen