Brezpilotni letalnik oziroma dron kot sodobni nepogrešljiv sopotnik

Evropska komisija o t. i. novodobnih zrakoplovih, imenovanih tudi brezpilotni letalniki, sistemi brez posadke, droni, tudi troti, pravi naslednje: razvoj brezpilotnih letalnikov odpira obetavno novo poglavje v zgodovini letalske industrije. Brezpilotniki ponujajo širok spekter možnosti in priložnosti za družbo, vse od učinkovitega nadzora in varovanja okolja, do pestre punudbe komercialnih storitev. Primarno so namenjeni za izvajanje operacij v zraku, s katerimi se splošno ali vojaško letalstvo težko spopada, njihova vsestranska uporaba pa ima tudi ekonomsko ugodne rešitve in okoljske koristi. Pri tem pa je potrebno še posebno izpostaviti, da  se z uporabo brezpilotnikov zmanjšuje neposredno izpostavljanje človeških življenj.

Brezpilotni letalniki se pogosto uporabljajo v nevarnih in sovražnih okoljih, in sicer z namenom vizualnega nadziranja, sledenja in identifikacije različnih ciljev. Naloge lahko letalniki izvajajo daljinsko vodeno ali (pol)avtonomno na kopnem, na vodi in v njej, v zraku ter vesolju. Če govorimo o brezpilotnem letalniku kot sistemu, potem je ta tesno povezan s področjem avtomatizacije in umetne inteligence, ki sistemu omogočata t. i. kognitivno oziroma fizično avtonomijo kot sposobnost nenadzorovanega delovanja in odzivanja na zunanje okolje. Teleoperacija oziroma tehnika upravljanja sistema z oddaljenih lokacij zagotavlja delovno-operativno razdaljo med človekom in sistemom ter daje možnost za manipulacijo objektov z velikih razdalj. Ta tehnika je v veliko pomoč pri izvajanju nalog tako v težko dostopnih in neznanih okoljih (vesolje in globine oceanov) kot v nepredvidljivih in nevarnih razmerah (naravne nesreče ter prostori z jedrskimi in biološkimi snovmi). Dobro se lahko spomnimo, kako nepogrešljivi so bili droni pri jedrski nesreči l. 2011 v elektrani Fukošima.

Sistemi brez posadke oziroma njihova podskupina brezpilotni letalniki niso novost. Iz zgodovine jih poznamo že iz devetnajstega stoletja, ko so jih vojske uporabljale za vleko strelskih tarč. Kasneje so jih razvijali predvsem za opazovanje in zbiranje informacij, za vidno zaznavanje, odkrivanje, identifikacijo in sledenje vojaškim ciljem, danes tudi za podporo pri izvajanju različnih simulacij usposabljanj posameznikov, posadk in enot. Z minituarizacijo računalniške tehnologije, čipov in procesorjev ter s pocenitvijo tehnologije se njihova uporaba hitro širi tudi na druga (predvsem nevojaška) področja in panoge (znanost, inženiring, kmetijstvo, arheologija, geodezija, javna varnost, nadzor meja, zaščita kritične infrastrukture).

Lastnosti in zmožnosti brezpilotnikov lahko skozi oči francoskega filozofa Grégoireja Chamayoueja združimo v šest načel:

(1) Načelo trajnega pogleda ali stalnega nadzora: daljinsko vodenje letalnika in umik posadke iz pilotne kabine je omogočilo temeljito reorganizacijo dela – ne glede na zmanjšanje potrebe po človeških očeh si s pomočjo senzorjev letalnika zagotavljamo stalni geoprostorski nadzor (letalnik lahko med patruljiranjem bedi 24 ur, medtem ko se upravljavci na tleh izmenjujejo); (2) načelo totalizacije perspektiv ali sinoptičnega vida: daljinsko voden letalnik lahko vidi vse, ves čas, ima zmožnost nadzora velikih področij (ang. wide area surveillance); (3) načelo totalnega arhiviranja ali filma vseh življenj: nadzor ni omejen zgolj na nadzor v realnem času, k temu se pridruži še funkcija snemanja in arhiviranja. Funkcija sledimo vsem, povsod, s snemanjem in arhiviranjem si omogočamo ogled posnetkov za nazaj, z večkratnimi ponovitvami (težava: preobremenitve oziroma data overload); (4) načelo fuzije podatkov: daljinsko vodeni letalniki nimajo le oči, imajo tudi ušesa in kopico drugih organov (senzorjev). Te lastnosti omogočajo združevanje informacij, dogodkov, fotografij, GPS[1] koordinat, itd.; (5) načelo shematizacije vzorcev življenja: vizualizacija iz različnih virov pridobljenih podatkov, kar omogoča izdelavo prostorsko-časovnih podatkov – 3-razsežnostni pogled; (6) načelo detekcije anomalij in preventivne anticipacije: zmožnost avtomatične detekcije nenormalnih vedenjskih vzorcev in zmožnost zgodnjega opozorila pred grožnjo/nevarnostjo. Temeljni doprinos daljinsko vodenih sistemov oziroma brezpilotnih letalnikov je revolucija pogleda.

28. novembra 2018 je Evropska komisija skupaj še z drugimi evropskimi in nacionalnimi agencijami ter tehnološko industrijo podpisala Amsterdamsko deklaracijo, s katero bodo urejali varno uporabo brezpilotnih letalnikov v Evropi. V deklaraciji se predvideva priprava konkretnih rešitev za pametno in varno mobilnost, ki bo aviacijo vključevala v širšo prometno politiko. Rešitve bodo morale podpirati tudi avtomatizirano delovanje brezpilotnikov na daljših razdaljah. Komisija in Evropska agencija za varnost v letalstvu državam članicam obljubljata pomoč pri implementaciji vseh ukrepov. Trendi tehnološkega razvoja nakazujejo, da taksi droni niso več znanstvena fantastika, ampak bodo pripravljeni za uporabo že v nekaj letih. Pogovori in prizadevanja Evropske komisije in držav članic ter nova zakonodaja morajo iti v smeri spodbujanja storitev brezpilotnih letalnikov in pametnih mobilnih rešitev.

 


Anja Kolak

[1] Sistem za določanje položaja (ang. Ground Position System)